Prvič sva se srečala na sotočju Ljubljanice in Save. Se je kar pokončno držal, glede na daljše sušno obdobje, ki je bilo takrat. Med tistim kamenjem je našel dovolj vode za svoj obstoj, pognal je nekaj cvetov, res prav lep je bil. Pa sem ga odnesla domov, zazdelo se mi je, da si zasluži lepše življenje. Dobil je svoj lonček, svežo zemljo in veliko vode. Tudi ime ima novo (prejšnjega mi ni zaupal), Savoljub, Savo za prijatelje. Kmalu je začel hvaležnost vračati, pognal je še več cvetov, en med njimi se je razvil v majhno zeleno bunkico. Uau! Vsak dan sem opazovala njegov napredek. Bunkica je rastla in se razvijala v čudoviti mali (še vedno zeleni) paradižniček. Potem pa nekega dne, bum! Panika! Iz bunkice je prilezel mali zeleni. Ja ja, točno tale s slike. Mali zeleni krempljasti stvor. Ne vem od kod se je vzel. Doma jih nimam, na drugih rožah jih ni. Savo je imel v sebi slepega potnika. Pofotkali smo ga, potem je šel pa svojo pot. V širni svet travnikov in novih cvetov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar