Surf's up

A ne bi bilo fino, če bi živeli nekje, kjer bi bila ena naših največjih skrbi, najti dovolj velik avto, da gre vanj tudi surf? Kjer so tudi temperature ves čas visoko nad ničlo, prstki na nogah prosto dihajo, ker so naše edino obuvalo šlape, z neba pa nas razveseljuje sonce. Tudi novembra. In decembra in januarja in...no, saj se razumemo. To bi bilo res fino.

Mali Draški vrh

Tako je naneslo, da sva šla en teden po Ablanci spet v hribe. Včasih je res super, da se plani takole nenapovedano spremenijo. Mimogrede sva zaokrožila vrhove okoli Konjščice, saj sva v soboto skočila še na Mali Draški vrh (2132 m). Triglav se je sicer skrival za oblačno zaveso, pa nič ne de, sva si ga že velikokrat ogledala. Itak sva imela pa glavo polno misli, kako bova s tega presnetega vrha prišla dol. Jp jp, če sem se prejšnji teden pritoževala nad Ablanco, lahko zdaj rečem, da je bila pravi 'sprehod po parku', v primerjavi s temle vragcem.

Tja do Srenjskega prevala (1959 m) je še vse lepo kazalo, levo Ablanca, desno Veliki Draški vrh, zadaj kuka Tosc...na levi je pa še Viševnik, ki se ga na sliki ne vidi. Pot na Mali Draški vrh je označena kot zahtevno brezpotje, ponekod celo plezalne stopnje I ali II. Krasno res, priznam, da nisem tako natančno prebrala navodil pred vzponom, saj, kaj pa naj bi bilo hudega, ck ck, pa si gor. Če smo se na Viševnik sprehodili, se bomo pa še sem. Mhm....

Stena je bila strma in prav fino krušljiva, pot je bila pa zarisana zgolj v najini domišljiji... Tisto, a veste, ko se ti vsake toliko zazdi, da si le na pravi poti. No, saj si, le da ni tako izrazita, kot si jih vajen. Ko se nama je odprl pogled na dolino Krme, tam nekje globoko pod vrhom, so bile moje misli razdvojene - veselje, ker sva prišla na vrh in skrb, kako bova prišla dol. Eh ja...če sva gor, bova pa še dol.

Priznam, da je fino priti na vrh, kjer si sam s ptiči. Še bolje je, če se ti ob tem ne tresejo kolena, ampak saj tudi to mine. Če ne prej, ob sestopu. Razgled je bil čudovit, vreme je bilo na najini strani, tako da je ravno prav oblačno nebo zakrivalo žgoče sonce in ni prineslo dežja.

Sestopiti sva najprej želela proti Velikemu Draškemu vrhu, pa nekako nisva našla poti....kamorkoli sva pogledala, je gora padla v dolino, na eni strani čisto do Krme, na drugi do Jezerca, tam proti grebenu, pa tudi nekaj metrov globoko, toliko, da do roba niti nisva šla preverit. Pravilo je, če si po eni poti prišel gor, boš po njej prišel tudi dol. Pa sva šla lepo nazaj na Srenjski preval...počasi pa z andahtjo, bi lahko rekli.

Ko enkrat spet dosežeš ravna tla, kar hitro pozabiš na prehojeno strmino, pravzaprav si ponosen nase, da ti je uspelo. Da sva prišla gor in dol in da sva osvojila vse hribe nad planino Konjščica, kamor sva jo za nagrado ubrala na sirov štrukelj in šilce domačega. Ja ja, zasluženo!
Še nebo se je razjasnilo in prikazala so se srca...srce Malega Draškega vrha in tisto nebesno, ki naju vedno spremlja.

 

 

Ablanca

Po res zelo dolgem času sva prejšnji vikend spet skočila na en grič. V sklopu tistih, ki so z Uskovnice najlažje dosegljivi sta nama manjkala še dva in odločila sva se za Ablanco. Zato, ker ima tako fino ime, ker je ravno za piškot nad dva tisoč metri (2004) in ker naju je mikala že lansko leto.

Do planine Konjščica (Se samo meni zdi, ali je res v obliki srca?) je šlo gladko, noga pred nogo po razširjeni in kar precej blatni cesti sva bila hitro med konjskimi kravami v objemu gora. Nisva se za dolgo ustavljala, na nebu je bilo namreč polno temnih oblakov. Kljub temu, da dežja za tisti dan niso napovedali, v gorah res nikoli ne veš, kako se bo izcimilo. Tako sva naredila samo požirek vode in šibala dalje, vzpela sva se do dolinice Jezerca, kjer je zadonelo kravje mukanje. Pa ne od spodaj, s planine, pač pa od zgoraj, kjer so bile samo skale. Krave? Sredi gora? Ni bil ne privid, ne prisluh, čredo krav so gnali čez Studorski preval, precejšen del vzpona je še vedno po snegu, sicer pa je pot kar ozka. Že res, da imajo pogon na štiri noge, vendar tale vzpon zagotovo tudi zanje ni bil mačji, pardon kravji kašelj.

Krave so šle torej naprej, midva pa gor. Je bil kar zanimiv pogled s Studorskega prevala proti Ablanci, poti ni bilo, samo več ozkih stezic, polnih nakrušenega kamenja, levo in desno pa prepad. Hm, da nisva zgrešila poti? Nope, nisva...zato sva šla pač naprej in priznam, da je bilo kar zanimivo. Treba se je bilo držat, vsako skalco dvakrat prijet, da se ne bi odlomila, ne gledat v dolino, pa sva en, dva, tri osvojila še zadnjih sto metrov. Fina gora je tale Ablanca, taka gora z veliko začetnico, bi ji rekla, čeprav ni tako zelo visoka. Rada imam namreč vrhove, ki so skoraj špičasti, skalnati in na katerih si sam s ptiči. Takrat mi sendvič v foliji in požirek vode pašeta bolj, kot kjerkoli drugje.

Dol grede sva šibala po snegu, ki je primerljiv z meliščem in ti prihrani precej časa pri sestopu, da o čuvanju kolen sploh ne izgubljam besed. Našla sva tudi srce Ablance, pravzaprav nekaj njih, ampak tole je bilo najbolj fotogenično. Tokrat sva se ustavila tudi v koči na Konjščici, da sva nazdravila k srečnemu sestopu, sirov štrukelj pa pustila za prihodnjič. Res je lepo dišal, komaj čakam ta prihodnjič.

Iz Ljubljane v Rateče. S kolesom.

Prišel je čas za drugi tradicionalni kolesarski izlet v Rateče. Lani je bilo tako super, da je ponovitev prišla čisto naravno. Kakšne tri mesece prej smo določili datum in ga začuda nismo spreminjali. Noro, res. Vremenarji so si sicer želeli dež, vsaj napovedovali so ga kar naprej, pa je bilo vreme kljub vsemu na naši stani. Le kako ne bi bilo, če pa nekateri sonce najraje nosimo kar s seboj. Še število udeležencev bike tripa se je pojačalo.

Prišlo je lepo majsko sobotno jutro in alarm ob 6.10. Neverjetno, kako z lahkoto vstanem, kadar ni treba v službo, pa čeprav grem na skoraj sto kilometrski kolesarski izlet. Alarm in hop sem že v akciji, idemoooooooo!

Iz Ljubljane čez Brod, mimo Smlednika, po desnem bregu Save do Kranja, kjer naredimo prvi večji postanek. energijske ploščice, geli, voda, wc in druge nujne zadeve...nekaj je tudi trepljanja po ramenih, da nam gre letos bolje, kot lani, pa da je vreme res na naši strani. Skratka, kljub zgodnjem sobotnem jutru (v Kranj smo prispeli ob 9ih), je bilo dobre volje za izvoz. Vzdušje, kot bi si ga samo želel. Enajst kolesarjev, ne pardon, samo deset nas je bilo, aja ne, pravzaprav nas je osem, ne čakaj malo, zdaj nas je pa spet deset....tako nekako smo se preštevali celo pot, ko se je naše število zaradi raznih nepričakovanih pripetljajev kar naprej spreminjalo. Zaradi tega nihče ni bil slabe volje, na cilju smo se tako in tako spet vsi srečali.

Od lanskega leta nam je v spominu ostal klanec pred Malim Dobrim Poljem, ki se začne že v Podbrezju, no ja, tisti tam je za uvod, potem se pa šele zares postavi pokonci. Letos priznam, da je šlo z lahkoto. Mirno dihanje in trmasto poganjanje pa prideš gor, no problemos! Kar poglejte razpoloženje na vrhu klanca pred res čudovito foto tapeto.

Torej, od Kranja čez Naklo, mimo Podbrezja na Malo Dobro Polje, kjer prečkaš avtocesto in se na prikrit potuhnjeni način počasi vzpneš do Begunj. Razgled je čudovit, trava zelena, hribi sijejo na modrem nebu, vreme čudovito, cesta neprometna in ravno prav vijugasta, pa kljub temu poganjaš, kot bi rinil v največji klanec...zgleda naravnost, vleče se pa navzgor. No ja, malo močneje smo pritisnili, se nasmejali sami sebi, kako nas je potuhnjeno presenetila, cesta namreč, in šli dalje. Čez Žirovnico in Koroško Belo smo se spustili mimo najgrše, pa vseeno zanimive tovarne, na Jesenice. Sem moram res enkrat z avtom, da poslikam ta rjavi stvor. Mogoče se pa drugo leto na tradicionalnem tretjem kolesarjenju le ustavim in kakšno škljocnem.

Predolgega postanka na Jesenicah nismo delali, raje smo malce močneje stopili na pedala in jo ucvrli do tiste luštne kolesarske poti od Mojstrane do Rateč. Raztezanje hrbta, fotosešni na čudovitih in fotogeničnih železnih mostovih in lagano sportski do Kranjske Gore na zasluženo pivo, da nam povrne sol v telo, da se ekipa spet zbere in da skupaj odkolesarimo še zadnjih pet kilometrov.

Fantastičen dan je bil, sončen in v super družbi, dan, ko ti želja po dosegi cilja prežene utrujenost, zbiranje moči za pritiskanje na pedala pa okupira misli, da se tudi glava sprosti. Takšen dan včasih pride ravno v trenutku, ko ga najbolj potrebujemo, pa čeprav se tega takrat niti ne zavedamo. Super je bilo, naslednjič gremo do morja. Tja gre pa ja ves čas navzdol, kajne?

Še ključni podatki...

Kubed

Od nekdaj mi je bilo vsec ime Kubed, zdi se mi, da res lepo zveni. Ko postanek v tej vasici pade v plan poti na morje, je pa sploh super. Zgodaj odrines iz Ljubljane, na osmico v Kubed, kjer nikakor ne dezuje, pac pa termometer na soncu kaze 30 stopinj, se najes, kot se sika, z obrokom za gozdarje in picis dalje proti morju. Juhej, gremo se pocitnice! Ja, ja, kar takole sredi tedna. A ni fino? Meni se zdi super.

Diši po morju

Za Velikonočnimi prazniki so se vrata ravno zaprla, že na drugi strani trkajo prvomajski frej dnevi, letos je pa to res fino. Vreme nam sicer ni najbolj naklonjeno, no ja, saj je vlaga tudi okej, za kožo vsekakor, pa za zelenjavo na vrtu tudi, sicer bi mi pa vseeno pasala kakšna stopinja več. Mrzlo morje sva okusila že nekaj tednov nazaj in za prvič ni bilo čisto nič narobe. Greš v vodo, ker je prvič v letu in se ti celo zdi, da niti ni tako mrzla, mislim, da res ni bila, kaj pa vem no, vsaj ne tako mrzla, kot bi lahko bila. Priznam pa, da se je prijetneje kopati, kadar je vsaj zunaj vroče sonce, če se že v vodo hodimo hladit.

Kakorkoli že, tisti vikend sva se najedla špargljev, prekolesarila del Istre, preluftala prikolico po zimskem spanju in se naužila prvih morskih sončnih zahodov, čez prvomajske praznike bi se pa rada naužila še sonca. Zato naj le pride, nič naj mu ne bo nerodno, ga bomo čisto vsi veseli, kajne? Še Male stvari (Elemental) mu zavrtim, ko pride.

Blejski vzorci

Voda, skale, trava in pesek...pa rata čudovit vzorec. Takšen je okoli Blejskega jezera. Obsijan s soncem in ob dnevih, ko se tam ne tare cela Slovenija je res lep. Pot okoli jezera je ravno prav dolga za sprehod v naravi, šest kilometrov res ni neka huda reč. Še posebej, če si sicer vajen prehoditi trideset kilometrov na dan, vsak dan, cel mesec, kajne Dani?

Pa še izgovor imaš za kremšnito, zaradi česar is pravzaprav prišel na Bled. Sama sicer nisem bila nikoli njihova fenica, res ne bi šla zaradi kremšnite na Bled, ampak zadnjič me je pa presenetila. To oranžno, belo, rumeno zloženko sem pojedla z užitkom, tako da so mi očitno tudi kremšnite prirasle k srcu. Ali je pa to zato, ker jih pri Šmonu še vedno znajo narest?

Dolina Tamar

Rada imam hribe, tiste visoke in vse malo nižje, pomembno je, da se premikam in da sem na svežem gorskem zraku, če je vse skupaj še obsijano s soncem, toliko bolje. Prejšnji vikend so bili v planu hribi, pa se nekako niso izšli, no ja, tisti dotični se niso, so se pa zato drugi. V Slovenji imamo toliko lepih gora, da res ne vem, čemu bi ves čas silila na isti konec. Včasih je super, da se kakšen plan podre in spremeni, ker nikoli ne veš, za katerim ovinkom te čaka novo presenečenje.

Mene je v soboto prvič peljal v dolino Tamar. Šla sva tako zgodaj (pa vseeno ne prezgodaj), da še ni bilo preveč ljudi, pri koči še sonce ni pogledalo čez gore, so rekli, da začne kukati šele po enajsti uri. Zanimiva ugotovitev me je prešinila, ko sva sedela ob čaju in luštreku (ja, ta se v gorah spodobi), pravzaprav sva bila na isti višini, kot če bi šla na Uskovnico, kamor sva sprva hotela. To se mi zdi res neverjetno, v Tamar (ki je na višini 1108 m) greš po cesti, ki je verjetno, kadar ni snega dostopna tudi z avtom in tistih nekaj klančkov je res lahko prehodnih. Pa še ozka dolina je skrita med visokimi mogočnimi gorami, da vse skupaj še bolj ponižno deluje. Na Uskovnico (na višino 1180 m) se moraš pa visoko vzpeti, poleti greš sicer tudi lahko z avtom, vendar ves čas navkreber in na koncu prideš do razgleda na dolino. S hriba.

Glede na to, da sva bila v dolini in ne na hribu, bi lahko sanke zaman vlekla za seboj, pa temu ni bilo tako. Nazaj proti Planici, so nama sanke prihranile marsikateri korak, ko sva drvela po klancih navzdol. Fiiijuuuu, midva in kronce v moji roki, ki so mi jih za osmi marec podarili v koči v Tamarju. Dan se je res super začel, da o nadaljevanju sploh ne govorim.

Pad thai za zadnjo vecerjo

Zjutraj je sicer dezevalo, ampak ker po vsakem dezju posije sonce, je jasno tudi danes. Mal vikend marketa, mal po mestu, na masazo, da greva res fino spocita domov, se last minute panic nakup majice, vecerja cez cesto, najboljsi pad thai v Bnk (Nina ga pozna), zdej pa se hiter tus in cez 45 minut via letalisce in via Zurich....jep domov bo treba, druge ni.
Fejst bodte, se vidmo kmalu...sigh...ceprav se hkrati tudi veselim. Let it snow, let it snow, let it snow!

Sihanoukville ali ciljna ravnina

Res je, tudi lepe stvari vcasih zapeljejo v ciljno ravnino. Najina je sicer zelo dolga in pravzaprav zacetek necesa novega, zato je tek do ciljne crte prav lusten. Takole po mivki, z morjem na eni strani, v katero se vsak vecer potopi sonce in stevilnimi restavracijami na drugi, se veseliva tega zadnjega tedna.

Sihanoukville je predvsem turisticno mesto. Restavracija pri restavraciji in turisti, do koder ti seze oko. Z lahkoto bi mesto primerjali s katerokoli drugo priljubljeno pocitnisko destinacijo. Zaenkrat kroziva le med plazama Serendipity in Occhantul, ki naj bi bili najbolj partee plazi, vendar verjamem, da tudi na drugih plazah ni veliko drugace, morda je manj kaficev, turisti so pa ravno tako v premoci.

Kakorkoli ze, za zakljucek tripa je super, vroce je in morje je blizu, pa ceprav na trenutke spominja na zele, saj v njem plavajo neznana prozorna zelatinasta bitja. Grizejo ne, so pa bljak jasno, ker so neznana.

Lep pozdrav na enega najlepsih ponedeljkov v zivljenju...

Kampot pepper

V Lonely planetu pise, da pred petdesetimi leti v Parizu gostilna, ki je nekaj veljala, ni bila brez kamposkega popra, belega, rdecega, crnega ali pa ta svezega zelenega (tega je namrec treba pojest v mesecih zetve).

V zelenem popru sva okopala rake in kombinacija je bila res top of the pops. Crnega potresava kamor se le da in ga ni za prehvalit, rdec in bel pa tako lepo pozivita kroznik. Ali nos, ce se mu prevec priblizas.

Kampot ali vse se izide.

Kot receno, odhod z otoka ni bil najbolj enostaven. Na agenciji so nama rekli, naj poisceva katerokoli ladjo in naju bodo odpeljali nazaj v Kep, na otoku pa kot da se nikomu ni ljubilo ravno takrat peljati samo naju dveh. No, nekdo se je le nasel in smo sli. Se ravno pravi cas, da naju je iz pristanisca tuktukovec (ta pa je bil poslan od agencije, ceprav nisem verjela, dokler nisva sedela v minivanu) odpeljal do glavne ceste, kjer smo skupaj pocakali njihov minivan. Se za zadnjih 17 km, kolikor nam jih je ostalo do 
Kampota. Ceste se gradijo zato je potovanje zelo pocasno, ko bo pa dokoncano, bodo imeli prave avenije, s cudovitimi krozisci. Tuktukovec pravi, naj bi bila dela koncana cez mesec in pol. Hm no, ne vem, ce smo lahko tako optimisticni, morda dokoncajo v kaksnem letu, ampak pustimo se presenetiti.

Med voznjo nas je ves cas spremljal crn oblak, saj veste, tisti z velikim vedrom vode. Ko smo prispeli v Kampot, je ze kapljalo po sprednji sipi, pa naju je je prijazni sofer k sreci zapeljal do izbranega guest housa. Mislim, da je zato dobil tudi placilo. Takoj, ko sva odlozila nahrbtnike, se je oblak spotaknil in polil tisto svoje veliko vedro vode, hkrati z njim pa se vsi ostali oblaki. Lilo je tako, kot pri nas se nisem videla, nastala je dezna zavesa in v eni uri se je cesta spremenila v reko. Neverjetno. Ampak, kot sem rekla, po tezavnem odhodu z otoka, sva v novi dom prisla ravno pravi cas, vse se izide.

Pocakala sva, da se z neba zlije vsa voda in ceste postanejo prehodne in se podala v ogled mesta. Kampot je res lustno mesto ob reki, z nizkimi pisanimi hiskami, prijetnimi restavracijami in cudovitim soncnim zahodom. Tokrat sva vecerjala pri Captain Chimu, po priporocilu LP in je bilo res fino, ce pozabim na scurka za sosednjo mizo in smesno zabo, ampak te zivali so pac del tega sveta in se z njimi ne smemo kaj prevec ukvarjati.

Danes je nov, soncn dan in me prav zanima, kaj Kampot skriva za naju.

Rabbit island's paradise

Tist, a ves, ko imas obcutek, da si na otoku sam, kjer je bungalovcek le nekaj korakov od morja in palme polne kokosov. Skuhajo ti vse, kar si srce pozeli in te v primeru dezja povabijo medse, pa ceprav je ravno filmski vecer. Filmski vecer imajo pravzaprav vsak vecer, vsa vas se zbere pri eni druzini, ki ima v lasti malo televizijo, ki jo, ko se stemni in pride elektrika svecano odkrijejo (prej je pokrita z rjuho) in prizgejo. Vsi pridejo obleceni ze v pizame, ker se gre po filmu spat, kaj pa drugega. To pomeni najkasneje ob desetih zvecer, pa raje ze kar malo prej. Midva nisva imela tezav z zgodnjim spanjem, se mi zdi, da bi takole na pocitnicah lahko kar naprej malo spala, dve strani knjige, spat, kosilo, spat, popoldansko pivo, spat, vecerja, spat..... Se dobro, da veliko spanja ne skoduje.

Kakorkoli ze, na zajcjem otoku, kjer ni zajcev pac pa kokoske in psi, je zivljenje zelo spokojno. Tudi, ce dezuje in piha vso noc, poleg tega pa se mocno grmi in se bliska. Z jutrom je noc pozabljena in s soncem obsijane palme prezenejo vse skrbi. Tudi tiste pred gromozanskimi pajki, ki radi zaidejo v kopalnico na vecerjo.

Po dveh dneh sva otok vzela za svojega in je bilo tezko oditi, tudi zaradi njihove organiziranosti. Ajmene, nic ne drzi, kot se zmenis, ce ti ze uspe najti nekoga, ki govori anglesko. Ampak na koncu se vse nekako izide in s colna le se pomahas v slovo malemu raju sredi morja ter se podas v neznano.