be hepi

Danes je en prav poseben dan. En fejst fant ima rojstni dan, en tak, ki ve, kaj šteje v življenju, en tak, ki mi je zelo pri srcu, en tak, ki ga ne dam nikomur. Lep dan je, naj se tako nadaljuje. In stroj.

Petinšestdeset let

Ne poznam ju še zelo dolgo, vendar sta mi že dodobra prirasla k srcu. Konec koncev, brez njiju tudi njega ne bi bilo in moje življenje bi se vrtelo v čisto drugo smer. Rada grem na obisk, kjer gospod z navihanim pogledom pripoveduje kakšno novo zgodbo, gospa z iskrenim nasmehom pa kakšno iz preteklih let. Všeč sta mi, ker vem, da se imata že dolgo in še vedno zelo zelo rada, da sta v življenju doživela veliko lepega in prav tako grdega, pa to ni omajalo njunih temeljev in rada poklepetam z njima, ker žar v njunih očeh gori tako močno, kot nekoč.

Danes praznujeta safirno obletnico poroke, kot jo imenujejo angleži, po naše - petinšestdeset let! Uau, to pa je dosežek! Koliko kompromisov je bilo sklenjenih v teh letih, koliko solz pretočenih pa koliko doživetij in smeha in dobre volje, koliko izletov in kosil, pa garanja, koliko objemov in poljubov, jutranjih kav pa slovesov in dobrodošlic, koliko je bilo vseh lepih trenutkov, ki sta jih skupaj doživela in se jih zdaj skupaj spominjata.

Nekje sem prebrala, da najbolj romantična zgodba vseh časov nista Romeo in Julija, ki sta skupaj umrla, pač pa babica in dedek, ki sta se skupaj postarala. Bravo babi in dedo, čestitam vama in želim vse lepo.

Ta Velikonočna jajca.

Ja, tudi pri nas smo ta vikend barvali jajca. Ker to počnemo že od nekdaj in ker ne zgleda, da na menjavo jajc prideš samo s trdo kuhanimi in prav nič pobarvanimi (čeprav priznam, da me mika enkrat poskusiti tudi to, bi jih pač poimenovala 'nazaj k naravi', ali pa 'natur'). Našla sem super blog henry happened, s fantastično pobarvanimi jajci. Rabiš jajca, lak za nohte, nekaj tople vode in rokavice, da je čiščenje po barvanju lažje. No problem, vse to imam! Lakov imam tako in tako preveč in jih že nekaj časa želim nekaj vreči stran, pa mi srce do sedaj ni dalo.

Torej, jajca sva vseeno skuhala v čebuli, da so dobila nekaj podlage (tudi za obraz vedno priporočajo podlago, preden nanj nanesemo bojne barve), pripravila sem toplo vodo (ni bilo jasno napisano, kakšna naj bi bila točna temperatura vode), vanjo prelila različne lake, si nadela rokavico in v barvno mešanico pomočila prvo jajce...

Takoj mi je bilo jasno, da izid ne bo takšen, kot na sliki. Če je pri prvem vse skupaj še nekako zgledalo, je bilo vsako naslednje jajce le ena barvna mešanica več. Pravzaprav so moja jajca uspela ravno tako, kot Sairi, ki je idejo kopirala z istega bloga. Roza barva mi je itak pri srcu in kar se mene tiče, so jajca uspela, saj nihče ni vedel, kakšna bi pravzaprav morala biti. Dobro pa je, da je letos naše tekmovanje v pobarvanih jajcih odpadlo, ker bi težko dobila kakšen glas, do drugega leta bom pa že pogruntala nekaj boljšega.

Lajf.

Lajf je res čudna reč, kar naprej nas testira. Včasih se počutim kot slon v trgovini s porcelanom, ki je šel ves vesel po nove kozarce in mu tudi na kraj pameti ne pade, da bi šlo lahko karkoli narobe, ker je pač slon. In ima trdo kožo. In tisti večni nasmešek do ušes.

Potem se pa v trenutku nepazljivosti obregne ob polico in mu za hrbtom začnejo stvari leteti po tleh. Včasih pade na tla samo mali čokančić, ki ga slon plača, razbitine pospravijo in se z novim setom kozarcev že veseli naslednje zabave. Včasih pa tisti presneti štamperle za seboj potegne še celo polico vaz. Takrat je pa čas, da slon globoko vdihne, stopi na žogo in spet poišče ravnotežje.

Vem, da ga bo našel, še vedno ga je. Hkrati se bo pa še nečesa novega naučil, recimo stati na žogi. To je pa tudi nekaj, kajne? Vsak test je nova izkušnja, ki pripelje do novega znanja. Še dobro, da nas lajf kar naprej testira, drugače bi nam lahko celo postalo dolgčas.

Rio de Fužine

Če hočemo, da bo zime konec, moramo pokopati pusta. Še prej mora biti pa seveda rajanje. Tega se v Domu starejših občanov na Fužinah dobro zavedajo, zato vsako leto priredijo Rio de Fužine, veliki pustni karneval na katerem izbirajo masko z najdaljšim nasmehom, najbolj okroglimi lasmi in najbolj glasno obleko. Lani smo bili prvič in letos mi še na pamet ni prišlo, da bi ga zamudila. Neverjetni so! Kakšne maske, kakšen žur! Otvorili so ga kavboji, ki so vsak na svojem konju prijahali z divjega zahoda. Nekaj se jih je pripeljalo celo s kočijo.

Kavbojsko veseljačenje so presenetili indijanci, ki so jih napadli iz zasede in s katerimi so se najprej spustili v trd boj, na koncu pa le pokadili cigareto miru, da se je zabava lahko nadaljevala.

Sledil je skok v prihodnost in invazija robotov. Prve počasne vesoljske gibe so nadgradili z Macareno in navdušili zbrano občinstvo. Mene zagotovo.

Žur se je že dobro razdivjal, zato so prihiteli policaji, ki so imeli že tako in tako polne roke dela z zaporniki. Celo sodnika so imeli s seboj, da so lahko vsak spor rešili kar na licu mesta. Priletela je še jata netopirjev, pripluli so mornarji z gusarjem, ogledali smo si lahko tudi hokejsko tekmo in pomagali navijačicam z bučnim navijanjem, ki mišk ni prav nič motilo, saj so še duhce opozorile, da morajo biti bolj glasni, če jih želijo prestrašiti.

Bil je res pravi žur, ki sta ga povezovali dami iz dvajsetih let, sestri Mary in Jane (Hm, zanimiva izbira imen, kajne? Se človek kar neha čuditi od kod toliko idej za vse te kostume.)

Po podelitvi nagrad so se zavrteli vsi, tisti  v maskah in tisti brez njih, fantje in dekleta, dedki in babice, vsi zaposleni v domu, sorodniki in prijatelji, ki so prišli le na obisk. Rio de Fužine z lahkoto parira vsem velikim karnevalom po Sloveniji, le da se ta odvija v notranjih prostorih. Se mi pa zdi, da bo prihodnje leto treba poiskati večji prostor za prireditev, saj je vsako leto več skupinskih mask in še več obiskovalcev. Naša mama je uživala, mi tudi, krofe smo pojedli in še eno lepo popoldne se nam je vtisnilo v spomin. Pa čeprav le za trenutek.

Mehki cimetovi piškoti

Za božič si je zaželel cimetove piškote. Če bi mu jih spekla, je rekel, rad bi, da bi tudi stanovanje dišalo po njih. Ah seveda, tudi meni je všeč, kadar stanovanje diši po sveže pečenih piškotih, štrudlju ali potici, da ne poudarjam, kako dobro je, kadar vse te dišave začutijo tudi moje brbončice. Fini so takšni prazniki, ali pa navadne nedelje, saj je vseeno.

Ker se peke piškotov, kaj več od tiste čokoladne klobase iz Kuharice uharice v osnovni šoli in nekaj neuspelih poizkusov, še nisem lotila, se mi je zdelo, da bo pred božičem treba malo povaditi. Pa sem poiskala recept za mehke cimetove piškote in se lotila dela. Bilo je zelo zabavno, peklo se je, dišalo je, valjalo se je in oblikovalo, mazalo z marmelado in na koncu z največjim užitkom pojedlo. Piškoti so bili res neverjetno mehki in slastni. Po tem receptu, kjer dodaš le pol žličke cimeta in deset dek mletih orehov, so bili sicer prej orehovi piškoti, pa kljub temu odlični. Za prvič se mi oprosti tudi to, da nimam modelčkov za izrezovanje lukenj in so mi bili v pomoč kozarci raznih velikosti. Do božiča pa obljubim, da bodo oblike in okus točno takšni, kot morajo biti. Letošnji december bo pa res dišalo!

Feels good to be home.

Saj je lepo it po svetu, srečat nove ljudi in spoznat nove kraje, kej dobrega pojest in se sredi zime naužit sonca in morja. Fino je to in zelo paše. Sigurno bom še šla.

Priznam pa tudi, da se je lepo vrniti domov, srečati znane ljudi, na znanih krajih, ob domači hrani...ooo ja, tudi to zelo paše. Prav res je, kar pravijo, da je povsod lepo in doma najlepše. Saj nič ne rečem, dom lahko tudi prestaviš, mogoče celo na drugi konec sveta, kamorkoli že, tam bo najlepše. Predvsem je pa najlepše tam, kjer je hkrati tudi srce. Ja ja, saj vem, nakladam, home is where the heart is, pa te fore. Ne morem si pomagat, če je pa res. Moj dom je bil tokrat z mano, tako da je bilo na drugem koncu sveta lepo ravno tako, kot doma. Le goveje juhe ni bilo, ta me je čakala tu, kjer je mrzla zima in topli ljudje.

Popoldanski slow food

No, pa smo se le uspeli uskladiti in dogovoriti za popoldansko druženje, ki ni le kavica, pač pa kosilo. Zamislila sva si pester meni, ki dokazuje, da sva se tudi midva veselila tega popoldneva in ga vzela čisto zares. Idej je bilo še veliko več, ampak nekje se je treba ustaviti in izbrala sva sedem hodov. Kakopak.

Že dobrodošlica je navdušila...Šampanjec fruit of the loom, kjer se mehurčki polupčkajo s svežim ananasovim in pomarančni sokom, ter metinimi listi. Nadaljevali smo s kolutkom sušija za okus, ki nas je hitro odnesel naprej do gratinirane kapesante, mmm. Za piko na i morskim predjedem smo brbončiče obarvali v črno...rižoto.

Od morja smo se poslovili z načilirano čičeriko, ki smo jo vso pekočo zalotili v objemu s karijevimi listi in čebulo. Da čili četrte stopnje pekočinske jakostne lestvice (al kakorkoli se tej lestvici že reče) ni kar tako smo hitro občutili na svojih sinusih. Lepo nas je prepihalo in nam prečistilo dihalne poti. Še dobro, saj smo nadaljevali s sezonsko obarvanim krožnikom, z velikanskimi tortelini, polnjenimi s tartufi in preliti z omako pokljuških jurčkov. Res slastno! Zadnja in glavna jed pa je bila ajdova kaša z jurčki (tudi pokljuškimi) in govejo klobaso, ter solato z domačega vrta.

Lepo smo se mastili, čisto počasi, pridno tudi zalivali, najprej z belim, nato z rdečim vinom, kot se zagre. Brez sladice ju nisva mogla spustiti domov in čokoladno pesna torta je požela prav toliko hvale, kot vse prej. Res je dobra, pa še polna železa, da bo kri takšna, kot je treba. Lepo je, kadar se zgodi takšno popoldne, vse pade na svoje mesto in z nasmehom na ustih se potopiš v sanjski svet.
...Za tistih nekaj uric, ko te sredi noči alarm vrže pokonci in oznani, da bo treba na telovadbo, ampak to je že nova zgodba.

Praznovanje.

Rojstni dan je ena lepa reč (Ha, lepa reč indeed!), ki doleti čisto vsakega, vsako leto. Koliko je teh let, je odvisno od načina življenja in našega odnosa do tega življenja. Saj veste, pomembno je ali se dovolj gibamo, jemo zdravo in dobro (kar vključuje tudi kakšno dobro klobaso kdaj pa kdaj), se družimo z veselimi ljudmi, kako pogosto se smejimo, ali se znamo zabavati, živimo sproščeno in brez večjih pretresov in skrbi, šteje naš odnos do soljudi in jasno tudi dojemanje samih sebe, ali smo veliko v naravi, znamo uživati v vseh trenutkih življenja, skratka, če se znamo imeti fajn, je zelo možno, da se bomo dolgo smejali. Ok, včasih res grdo poseže v množenje teh let kakšna trapasta nesreča ali neozdravljiva bolezen, takrat naš pogled na svet nima nobenega vpliva na število let, ki jih bomo dočakali, poslovimo se prej, kot bi si želeli. Kadarkoli že, prej ali kasneje, vedno se lahko poslovimo v stilu in ohranimo pozitivni pogled na življenje čisto do konca.

Rojstni dan je meni najljubši praznik v letu, ta dan si vzamem zase in si dovolim vse, kar mi paše. Ne želim, da mi kdorkoli kroji ta dan in ga načrtuje zame, kje bom in kaj bom počela, bom, kjer si bom v tistem trenutku želela in to je to. Rada imam praznovanje rojstnega dne, s familijo, prijatelji ali v dvoje, kakorkoli že, žur mora bit! Če mi bo pa kdaj zapasalo biti v samoti, si bom pa tudi to dovolila.

Zadnjič sem bila povabljena na rojstni dan, kjer je bilo zbranih veliko ljudi, polnih življenjskih izkušenj in modrosti. Bili so nasmejani in zgovorni, uživali so v druženju in obujanju spominov in mi izdali protokol rojstnodnevnega praznovanja, ki se ga neplanirano vsi držimo. Užitek je bilo poslušati njihove zgodbe in biti del obujanja njihovih spominov.

Takole pravijo: ko se praznovanje prične, se najprej pozdravimo in poklepetamo oziroma predgobezdamo o nepomembnih stvareh, da izgine trema, ker se že dolgo nismo videli, nato se pogleda vse rože, prejete za darilo, temu sledi požrtija in uživanje ob hrani in pijači (lačni in žejni res nismo za nikamor) in za njo obvezno fotografiranje na sto in en način in z vseh možnih zornih kotov, čisto na koncu se pa še spomine obuja, odvisno od tega, koliko let šteje slavljenec. Pri praznovanjih osemdesetinnekaj rojstnih dni dodamo še rubriko, kdo je že, kako, kje in kdaj, umru.
Fajn žur je bil, odkljukali smo vse točke protokola in se poslovili dobre volje in z nasmehom na ustih. Tako, kot mora biti.

Klepet ob kavici

Ze vse zivljenje je isto, najprej ima mama rojstni dan, pet dni kasneje ga imam jaz. Vcasih smo najina rojstna dneva praznovali pri njej doma, ona je skuhala, zbrala se je vsa druzina, odrasli so klepetali, otroci smo se igrali... Kasneje mama ni vec kuhala, pac pa je kuhala njena hci, moja mama in hisa je bila spet polna smeha. Cez cas smo se odlocili, da je najbolje, ce gremo kar v gostilno, naj skuhajo drugi, mi se bomo pa zabavali. In smo se, vrsto let so bila nasa rojstnodnevna druzenja polna smeha in dobre volje.
Zdaj je mama v domu, kuha ze dolgo ne vec, v gostilni pa tudi ze nekaj casa ni bila. Se vedno ima pa rojstni dan in jaz prav tako. Meni sicer pomeni veliko vec, kot njej, ki v zadnjih letih nanj kar pozabi. Obiskala sem jo v domu, sli sva na kavico in klepetali. Klepetali o vsem mogocem, o kaksni temi tudi po veckrat, da sva jo bolj urtrdili. Tudi na rojstni dan sva vmes veckrat pozabili in se ga nato spet spomnili. Leta mami ne pomenijo nic, ne ve, koliko je to 85, ona ve le, kako se pocuti in pravi, da je vesela, ker sedi z mano na kavici. Meni je bilo pa vsec, ko mi je na vprasanje, ce ve, koliko sem jaz stara, odgovorila, da sem se mlada, zelo mlada. Fino, tocno tako se tudi pocutim.
Kaj pa so to leta, tista na koledarju mislim? Stejejo tista, ki so v nasem srcu. Tista lahko z velikimi kolicinami smeha in dobre volje prav lepo usmerjamo, da so ves cas navihana in da dobro voljo sirijo se na druge. Tudi mama se zna nasmejati, vcasih zato, ker se naleze od mene, vcasih zaradi koga drugega, vcasih pa zaradi lastne navihanosti. Bi rekla, da se v petinosemdesetih letih nabere kar nekaj navihanosti.

Mi se imamo radi

Ko greš prvič v vrtec, pripravijo lep sprejem. Veliko se poje, pogovarja, smeji, vsi se predstavijo, vsi so dobre volje in to težko ločitev staršev od otrok skušajo narediti čim bolj prijetno. Za oboje, za velike in za majhne. Na prvi šolski dan spet pojemo, starši so ponosni, učitelji se trudijo, da dan naredijo kar se da lep. Potem gremo v srednjo šolo in na fakulteto. Tam se samo še predstavimo, o petju ni ne duha ne sluha. Vstopili smo v svet odraslih, znanje in učenje sta v prvem planu, smeh in igra pa prideta na vrsto v prostem času. Tudi, ko nastopi prvi delovni dan, nam nihče ne zapoje za dobrodošlico. Resni in urejeni se predstavimo novim sodelavcem in se podamo na novo življenjsko pot. Smeh je seveda dovoljen, celo nujen. Včasih tudi petje, vendar res le v prostem času.

Ko se naša delovna doba izteče in se telo umirja in upočasni, nekateri zapustijo svoj dom ter se preselijo v novega, med svoje vrstnike. Če je dom pravi, priredijo sprejem in dobrodošlico, kot se šika. V ponedeljek so tak sprejem pripravili v domu na Fužinah za mojo staro mamo. Za začetek smo zapeli Mi se imamo radi, vsak je povedal delček svoje življenjske zgodbe in dobro vzdušje je prevevalo vse navzoče. Zelo je bilo prijetno. Med druženjem si je vsak pripravil čaj po svojem okusu, iz zelišč, ki jih gojijo na vrtu doma. Zanimivi so tile njeni novi sostanovalci, med njimi je tudi gospa, ki bo januarja dopolnila 100 let. Uau! Pravi, da se jih dočaka tako, da trdo delaš in nikoli ne odnehaš. Me prav zanima, do kam bo nas pripeljalo naše trdo delo? Mami želim čim več prijetnih trenutkov med novimi sostanovalci, tudi ona je vse življenje trdo delala, zdaj naj si pa le odpočije in dovoli, da drugi skrbijo zanjo. Sem in tja naj pa tudi kakšno zapoje, kdor poje, zlo ne misli, pravijo.

Moj Bajči

Ko sm mela pol leta in sm bla prvič na morju v svojem najljubšem obmorskem mestu, je cel dan hodu do vode s steklenico radenske, da je nafilu tale oranžen škaf, v kermu so me proti popoldnevu skopal. Ja mene, tale buhtelj v oranžnem škafu. Se mi zdi, da me je mel že takrat rad, tud če je mogu zarad mene kr velik kilomentrov prehodt, pa tud, če sm znala bit kej sitna. Otroc so pač včasih sitni, čeprav sm bla js res pridna, pravjo, da sm bolj al manj spala pa jedla...no pa sej, tale fotka čist nč ne skriva, da sm mela že takrat rada ornk dozo mleka, lih tko, kokr mam zdej rada kruh. Pa tud kej druzga. Uglavnm, tale moj, nekaj let starejši bruder dons praznuje. Sej moški ne rabjo skrivat let, a? Pomoje ne, on zihr ne, ker tok dobr zgleda za telih svojih rosnih štirideset, da mi je kr mal smešn to cifro na glas izgovort. Kako štirideset?! Pa to so ja stari desci že! No ja, tko se mi je včasih zdel, zdej pa, ko sm tud sama kšn let starejša, kokr sm bla pr šestnajstih, se mi pa ta starost niti ne zdi več tok grozna, pa še brat tolk dobr nos te štiri križe, da se mi zdi, da so to ena prov fajn leta.
Želim mu, da bi mu v življenju vse teklo, tko kokr je treba, da bi ga Nina skos mela rada, pa da bi mu otroc vrnl vsaj delček tistga, kar je on men delu kot starejši brat. Ja ja, res je, me je mel rad, nč ne rečem, najbrž najbolj na svetu, sam muču me je pa tud tko, kokr se za starejšiga brata spodob. Pa veste kaj? Sem mu hvaležna za to, lepo otroštvo mi je naredu, tud on ja. Poleg staršev, sam pustmo zdej njih, dons je moj Bajči taglavn. Zi, rada te mam, veš.

Dan mrtvih

Včeraj je bil praznik tistih, ki jih ni več med nami, no, vsaj ne na tak način, da bi jih lahko videli in se z njimi pogovarjali. Običaj je, da se na ta dan zbere družina in obišče bližnje in daljne grobove. Na britof se gre seveda lahko kateri koli dan v letu, vendar ob naših polnih urnikih največkrat kar malo pozabimo na to. Zato se mi zdi, da je ta dan kar na mestu, za vse tiste, ki se tudi tekom leta večkrat spomnijo na tiste, ki jih ni več, le do pokopališča se ne odpravijo, pa naj gredo vsaj na ta en dan v letu. Ni treba, da je to ravno prvega, se pa takrat zagotovo spomnijo, da bi šli lahko prižgat svečko, pa se tja odpravijo v enem od bližnjih dni. Sama se tistih, ki jih ni več, spomnim večkrat, na britof pa, priznam, tudi ne grem prav pogosto. Najbrž tudi zato, ker vem, da našedva poskrbita za to, da je pesek vedno lep, da grob krasi sveže cvetje in da tam vedno gori svečka. Tako pač to gre, urejanje grobov se prenaša iz roda v rod. Dokler bo tako, se bom vseh, ki so že na drugem bregu spominjala v zgodbah in jim svečko prižigala v mislih. Nikoli jih ne bom pozabila, niti tistih ne, ki jih sploh poznala nisem, ker so odšli že davno pred mojim časom. Vsi živijo v zgodbah in naj le ostane tako. Me zanima, kakšna zgodba bo ostala za mano?

Jašići

To je rojstna hiša moje stare mame. Nekoč je seveda imela streho in stene brez lukenj pa stopnice po katerih si stekel brez strahu, da bi kam padel. Ni ravno največja, vendar je bila za tiste čase hiša, kot vse ostale v vasi. Kamnita, s toplim ognjiščem, ob katerem se je stiskala številčna družina. Ko je bila mama majhna, niso imeli ne elektrike, ne tekoče vode, da o telefonu sploh ne govorimo, pa so se prav tako znašli. Baje niso imeli niti nogavic. Mama vedno pove zgodbo, da ji je ata, njen bodoči mož, moj dedek, kupil prve žabe, ko je sredi novembra pripotovala v mrzlo Ljubljano. (Praktičen je bil pa vedno.) V Istri so bile zime milejše, kot v Ljubljani. Sneg je zapadel le zelo redko, če sploh, temperatura se pa tudi ni spustila pod ničlo, pa so prišparali na žabah. Včasih so tako in tako imeli čevlje le za zimo, poleti jih niso rabili, pa še čuvati jih je bilo treba, da so dlje zdržali. Ja res, popolnoma drugačni časi so bili. Zdaj pa rabimo čevlje za v službo, čevlje za ven, ene za tečt in spet druge, dvoranske, pa gojzarje za v visokogorje in pohodne čevlje za na Šmarno goro, pa škornje z visoko peto in tiste za na hlače, pa.... no, pa saj se razumemo. Razvoj je šel naprej, jasno je, da smo šli tudi v številu čevljev na prebivalca v korak s časom.
Ta hiša, hiša moje stare mame, še vedno stoji tam, sredi Istre, v Jašićih, mali vasici blizu Pazina in Žminja. Dolgo že nisem bila tam. Nazadnje, ko sem bila še otrok in je tam še živelo nekaj članov naše družine po mamini strani. Zdaj tam ni nikogar več. Mlajše generacije so se odselile v večja mesta, starejših ni več. Hiša propada, vrt je zaraščen, na prvi pogled je vse skupaj zelo žalostno. Želim si, da bi nekoč lahko hišo obnovili, postavili novo, z istrskimi kamni in velikimi okni, z vrtom na katerem bi rastle oljke in kjer bi lahko ob veliki kamniti mizi uživala vsa naša družina. Jašići niso blizu morja, pa me to prav nič ne moti, zrak je tam vseeno morski, ljudje so prijazni, ni mestnega vrveža in hiša v sebi nosi zgodovino naše družine. Rojena sem v Ljubljani, vendar del mene pripada tej majhni vasici sredi Istre. Mogoče sem tudi zaradi tega tako navlečena na ta polotok, predvsem na njegov skrajni rt?

Aj lipo je u Istri
Piti i živiti
Samo neka nan dura.
(Gustafi)

Slepi potnik

Prvič sva se srečala na sotočju Ljubljanice in Save. Se je kar pokončno držal, glede na daljše sušno obdobje, ki je bilo takrat. Med tistim kamenjem je našel dovolj vode za svoj obstoj, pognal je nekaj cvetov, res prav lep je bil. Pa sem ga odnesla domov, zazdelo se mi je, da si zasluži lepše življenje. Dobil je svoj lonček, svežo zemljo in veliko vode. Tudi ime ima novo (prejšnjega mi ni zaupal), Savoljub, Savo za prijatelje. Kmalu je začel hvaležnost vračati, pognal je še več cvetov, en med njimi se je razvil v majhno zeleno bunkico. Uau! Vsak dan sem opazovala njegov napredek. Bunkica je rastla in se razvijala v čudoviti mali (še vedno zeleni) paradižniček. Potem pa nekega dne, bum! Panika! Iz bunkice je prilezel mali zeleni. Ja ja, točno tale s slike. Mali zeleni krempljasti stvor. Ne vem od kod se je vzel. Doma jih nimam, na drugih rožah jih ni. Savo je imel v sebi slepega potnika. Pofotkali smo ga, potem je šel pa svojo pot. V širni svet travnikov in novih cvetov.

oč

Tud tazga frajerja imamo pri na doma ja, v hlačah na zvonec in ozkih srajčkah. Uf ja, fejst je bil, fejst je še vedno. Pa še za nas lepo skrbi. Priznam, sem kar njegova, mu kar verjamem, ko kaj reče. Pa še najboljši motovilec na svetu pripravi, mljaca. Danes praznuje, kakšno leto več ima sicer, kot na fotografiji, ampak zgleda pa skoraj enako. Rada ga imam. Zelo.

Naša parcelca

Bilo je morje, bila je družba, imeli smo čoln in petrolejko zvečer. Vodo smo v kanistrih nosili iz kampa, burja nam je vsake toliko odpihnila senco in strgala baldahin. Včasih nam je pa prinesla tudi nov čoln, ali napihljivega snežaka. Bili so ježki in dirkanje z blazinami, pa modre ustnice, čeprav smo mislili, da nas še ne zebe v vodi. Bile so ribe, hobotnice, golaž iz kotla. Bila je kinderlada in profesionalni mazač, pa dolga vrsta lačnih mulcev. Bile so saranče in ose in kač še in še. To je bilo morje, ki je prekosilo vse!

mam

Tale smrklja ima danes rojstni dan. Saj ni važno kateri, številke res niso pomembne, ji pa res zdaj večkrat rečejo gospa, kot smrklja. Navihana je ravno toliko, kot na tej sliki, nasmeh ima še vedno od ušesa do ušesa, iskrice v očeh se pa včasih zabliskajo, kot najlepši ognjemet. Se mi zdi, da se ima res fajn, to čutimo vsi v njeni bližini. Želim ji, da bi se ves ta "fajn" le še stopnjeval. Rada jo imam. Zelo.

mamoč

40 let sta skupaj. No ja, 40 let poročena, skupaj sta pa še kakšnih 5 let več. Brez njiju me ne bi bilo, brez njiju ne bi bilo večine ljudi, ki jih imam najraje. Hvala. Rada vaju imam.