Zadnjič smo se dobile tri stare prijateljice. Ne stare po letih, pač pa dolgoletne, poznamo se praktično že vse življenje. Naše prijateljstvo je trdno, tudi če se vidimo res zelo redko. Še vedno živimo vse tri v istem mestu, niti ne tako zelo daleč, nobena od nas ni zapečkarica, ki bi nenehno čepela doma, pa nas je življenje vseeno odpeljalo vsako v svojo smer. Vsaka ima svojo službo in po svoje preživlja prosti čas. To, da smo se me tri dobile, je bil res neke vrste dosežek. Dogovarjanje za ta podvig bi lahko merila v mesecih, če ne celo v letih. Grozno, saj vem. Zelo mi je žal, da se ne vidimo pogosteje, ker mi je v njuni družbi prijetno. Zadnjič je bilo točno tako, kot da se ne bi videle le nekaj ur, ne pa nekaj mesecev. Pogovor smo nadaljevale, kjer se je nazadnje ustavil. Kljub temu, da smo zdaj kakšno leto starejše in imata oni dve že vsaka svojo družino, smo bile vse tri, takole na kupu, spet le smrklje, polne energije, ki smo govorile ena čez drugo in povzročile, da je hiša pokala od smeha. Za še večji občutek domačnosti so poskrbeli copati s srčki in skodelice, ki spominjajo na otroštvo. Od sedaj naprej si bom večkrat vzela čas za naše druženje. Rada ju imam in mislim, da se moramo potruditi, da se vidimo večkrat. Kaj nam pa ostane, če pozabimo na prijatelje?
Ni komentarjev:
Objavite komentar