Kako bi to pravzaprav lahko storili? Če splezamo na najvišjo goro sveta, ali tam lahko objamemo sonce? Kaj pa, če bi ga ujeli v ogledalce, bi ga potem lahko objeli? Mogoče bi sonce lahko objeli na gladini morja, kjer se brezskbno blešči. Kaj pa na koncu sveta, tik preden pade v morje, bi ga tam lahko objeli? Pa bi bilo sploh varno objeti sonce, ko je tako vroče in žgoče in vedno bolj nevarno? Mislim, da je najpreprostejša rešitev ta, da preprosto pustimo soncu, da objame nas. Pojdimo ven, sprostimo se, zaprimo oči in dovolimo, da nas sonce objame od glave do peta, naj nas poliže po celem telesu, naj nam zleze pod kožo in nas objame tudi od znotraj, naj sonce postane del nas. Če je treba, se mu gremo lahko nastaviti tudi na vrh gore ali na gladino morja, kjer koli se nam zdi, da nas bo najlaže našlo. Kadar je najbolj žgoče je seveda bolje, da se mu malo skrijemo, ali se vsaj zaščitimo pred njim. Saj ni samo krivo, sonce samo po sebi nam noče nič žalega, vendar včasih žal ne more nadzirati svoje moči in nam njegov objem lahko škoduje. Preveč nas ima rado, samo je pa tako otroško naivno, da se včasih lahko preveč prepusti in nas poškoduje. Takrat ga je treba le pravilno usmeriti, pa je vse vredu.
Zima prihaja, sonca ne bo vsak dan z nami, zato izkoristimo dneve, ko se nam smeji z neba in mu stopimo nasproti. Kakšen dan se bo treba bolj potruditi zanj, sploh v tej naši Ljubljanski kotlini, kjer pozimi večkrat zmaga megla. Bomo pač skočili na bližnji hrib ali se odpeljali proti morju, trud bo zagotovo poplačan. Dovolimo soncu, da nas objame.
Ni komentarjev:
Objavite komentar