Lajf.

Lajf je res čudna reč, kar naprej nas testira. Včasih se počutim kot slon v trgovini s porcelanom, ki je šel ves vesel po nove kozarce in mu tudi na kraj pameti ne pade, da bi šlo lahko karkoli narobe, ker je pač slon. In ima trdo kožo. In tisti večni nasmešek do ušes.

Potem se pa v trenutku nepazljivosti obregne ob polico in mu za hrbtom začnejo stvari leteti po tleh. Včasih pade na tla samo mali čokančić, ki ga slon plača, razbitine pospravijo in se z novim setom kozarcev že veseli naslednje zabave. Včasih pa tisti presneti štamperle za seboj potegne še celo polico vaz. Takrat je pa čas, da slon globoko vdihne, stopi na žogo in spet poišče ravnotežje.

Vem, da ga bo našel, še vedno ga je. Hkrati se bo pa še nečesa novega naučil, recimo stati na žogi. To je pa tudi nekaj, kajne? Vsak test je nova izkušnja, ki pripelje do novega znanja. Še dobro, da nas lajf kar naprej testira, drugače bi nam lahko celo postalo dolgčas.