Včasih lahko tudi barve slišimo.

Na neko svojo izjavo, nakladaško kakopak, sem dobila vprašanje, če jaz lahko barve tudi slišim. Pa se mi je vprašanje tako dobro slišalo, da sem kar rekla, da jih. Potem pa še malo pomislila (včasih kakšno reč res najprej rečem, šele kasneje razmišljam, pa se kljub temu dobro izide) in ugotovila, da nekatere barve res lahko slišiš. Verjetno je odvisno od trenutnega počutja, od razigranosti pravzaprav.

Kadar poslušam pesem o morju, recimo komad od Čukov (ja, od Čukov) Poletna, takrat vidim modro barvo, pa malo rumene tudi, za sonce, ki paše k morju. Če slišim Cveteli so beli kostanji od Avsenikov, ki si jo on kar pogosto požvižgava, jasno vidim belo barvo kostanjevih cvetov in velike zelene liste. Barve slišim tudi ob drugih zvokih, na deževen dan, se mi pred očmi izriše siva, na res vroč poletni dan, takrat, ko je močno čez trideset stopinj in poka asfalt, se prelivajo vse, od rumene, preko oranžne do rdeče.

Nekatere barve slišim pogosteje od drugih, nekatere pa včasih tudi vonjam. Ampak tisto je pa že druga zgodba.