Ata od slepega potnika

Strah me je. Prvega slepega potnika sem vrgla z vlaka.... no ja, z balkona. Daleč je letel in zagotovo se ima dobro, saj je priletel v travo. On je zelen, trava je zelena, hrane ima zagotovo dovolj, predvidevam, da mu je dobro. Mislila sem, da si bo paradižniček opomogel in rastel dalje. Računala sem celo s tem, da bi morda še iz kakšnega cveta, ki krasi Sava pognala mala zelena bunkica. Ampak ne! Iz tistega istega edinega malega zelenega paradižnička je prilezel še en stvor! Ta je štirikrat večji od prejšnjega, ima velike črne oči in izloča grozen zeleni šmafu. Uffff! Pustila sem ga tam, kjer je in ga bom le opazovala. Strah me je, da bi prišel še večji in še bolj grozen, če bi tudi tega vrgla z vlaka... pardon, balkona. Imeti takšen stvor na balkonu, ni prijeten občutek. Spala sem pri zaprtih oknih, da ne bi prilezel v stanovanje, me pojedel ali pregnal ven, sam pa bi zaslinil vrata, da se ne bi mogla vrniti in užival na mojem kavču in gledal mojo televizijo. Ne vem, kaj me čaka danes, ko se vrnem domov. Jaiks!