Včeraj so napovedali zadnji topel sončen dan. Danes naj bi deževalo in ozračje se ne bo več ogrelo nazaj na poletne temperature. Mene dež ne moti, tudi jesen in zima me ne motita. Rada imam vetrovne sončne jesenske dni in mrzle sončne zimske. Megla je res tista bolj zoprna reč, ki se zgodi pozimi, vendar se jo da preživeti. Se pač več zadržuješ doma in mogoče celo kaj postoriš, pospraviš omaro, za katero poleti ni bilo časa. Če si pa zaželiš sonca, pa ponavadi tudi ni treba visoko, lani je bila že Šmarna gora dovolj, da smo se povzpeli nad oblake in uživali v toplini sončnih žarkov. Nebeško je bilo. Vseeno pa sem včerajšnji zadnji topel sončen dan izkoristila za srkanje zadnjih sončnih žarkov. Maja se mi nikoli ne uspe udeležiti pohoda okoli Ljubljane, pa sem zdaj zajahala svoje kolo, svojega mestnega šklepetalčka in šla po PSTju okoli Ljubljane. Fina pot je, ponekod super označena, s tistimi žigi v cesti na vsakih deset metrov, kot da bi od enega do drugega lahko zašel, spet drugje pa so oznake dobro skrite in jo z lahkoto ubereš v napačno smer. Glede na to, da je bilo pomembnejše kolesarjenje, kot natančno držanje poti, mi je bilo popolnoma vseeno, če sem kje odvila v napačno smer. V vsakem primeru sem prevozila dobrih 26 kilometrov in se dodobra naužila sonca. Šklepetalček mi je pa pomagal pokuriti še kakšno kalorijo, tako da je bil ves dan prijetno koristno izkoriščen. Z dobrim telefonom in pravo aplikacijo lahko vso pot spremljaš prevožene kilometre, čas, ki ga zanje porabiš, in porabljene kalorije, doma pa narediš še podrobno analizo vzponov in spustov in še česa. Super so ti pametni telefoni, oni res vejo. Komaj čakam naslenji zadnji topel sončen dan, ki nam ga bojo napovedali, da grem laho še en krog, tokrat v drugo smer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar