Fuzbal

Jesen je prišla in z njo nova nogometna sezona, Liga prvakov, Evropska liga, Prva Slovenska liga, Angleška, Španska, Nemška, Estonska, Argentinska, Finska, Ruska, Češka.....in še in še, tem ligam ni videti konca, kolikor je držav po svetu toliko je lig. Pravzaprav jih je vsaj trikrat toliko, saj ima vsaka država prvo, drugo in tretjo ligo. Verjetno jih je pa še več, saj so poleg teh še amaterske, pa lokalne, medkrajevne, šolske, občinske...skratka nogomet se igra povsod. Dovolj je žoga in točki A in B med kateri se strelja. V osnovni šoli nismo rabili niti žoge, dovolj je bila kepa časopisnega papirja trdno zlepljena s taširokim selotejpom. Kot gol je pa služila vitrina na eni strani hodnika in prostor med dvema stebroma na drugi. Jasno je, da je bila steklena vitrina večkrat razbita, na drugi strani pa kakšna glava, ki je v borbi za gol pozabila na steber. Ta osnovnošolski nogomet na hodniku je bil seveda prepovedan, v vsakem odmoru so dežurni učitelji pobrali vse doma narejene žoge in jih pometali stran. Bolj pogumni nogometaši so jih v naslednjem odmoru pobrali iz smeti in igrali dalje, ostali pa so pač iz torbe vzeli novo žogo in igrali z njo. Jasno je bilo, da se bo v enem dnevu porabilo več žog, kot popisalo strani v zvezkih. Sem in tja sem tudi sama brcala žogo po šolskem hodniku ali na travniku za hišo, odvisno koliko fantov je bilo tisti dan v družbi. Saj ni šlo za resen nogomet, glavno je bilo, da smo se preganjali po svežem zraku in si vsaj pri sebi mislili, da smo najboljši na svetu. Otroške igre pač. V resnega nogometaša ni odrastel nihče, morda jih je nekaj postalo zvestih navijačev. Sama navijam za nogomet, kadar igrajo naši na večjih prvenstvih, ko pa Slovenije ni zraven, pa za Nizozemce in Špance. Ni posebnega razloga za to, Španija me privlači kot država, Nizozemci se mi zdijo pa postavni in od nekdaj so mi bili všeč njihovi oranžni dresi. Ja saj vem, čisto po babje. Pa naj imenujejo ekipe po številkah, zagotovo bi bila zvesta Sedmici, ne glede na to, od kod bi prihajali. Kakorkoli že, brezkompromisno sledenje eni ekipi, ali zgolj občasno spremljanje nogometa, zagrizeno navijanje ali navijanje zaradi druženja, fino je, da je na svetu vsaj ena stvar, ki povezuje ljudi. Pa naj bo to pod žarometi Marakane, ali v ozki uličici sredi Mumbaia.