Jašići

To je rojstna hiša moje stare mame. Nekoč je seveda imela streho in stene brez lukenj pa stopnice po katerih si stekel brez strahu, da bi kam padel. Ni ravno največja, vendar je bila za tiste čase hiša, kot vse ostale v vasi. Kamnita, s toplim ognjiščem, ob katerem se je stiskala številčna družina. Ko je bila mama majhna, niso imeli ne elektrike, ne tekoče vode, da o telefonu sploh ne govorimo, pa so se prav tako znašli. Baje niso imeli niti nogavic. Mama vedno pove zgodbo, da ji je ata, njen bodoči mož, moj dedek, kupil prve žabe, ko je sredi novembra pripotovala v mrzlo Ljubljano. (Praktičen je bil pa vedno.) V Istri so bile zime milejše, kot v Ljubljani. Sneg je zapadel le zelo redko, če sploh, temperatura se pa tudi ni spustila pod ničlo, pa so prišparali na žabah. Včasih so tako in tako imeli čevlje le za zimo, poleti jih niso rabili, pa še čuvati jih je bilo treba, da so dlje zdržali. Ja res, popolnoma drugačni časi so bili. Zdaj pa rabimo čevlje za v službo, čevlje za ven, ene za tečt in spet druge, dvoranske, pa gojzarje za v visokogorje in pohodne čevlje za na Šmarno goro, pa škornje z visoko peto in tiste za na hlače, pa.... no, pa saj se razumemo. Razvoj je šel naprej, jasno je, da smo šli tudi v številu čevljev na prebivalca v korak s časom.
Ta hiša, hiša moje stare mame, še vedno stoji tam, sredi Istre, v Jašićih, mali vasici blizu Pazina in Žminja. Dolgo že nisem bila tam. Nazadnje, ko sem bila še otrok in je tam še živelo nekaj članov naše družine po mamini strani. Zdaj tam ni nikogar več. Mlajše generacije so se odselile v večja mesta, starejših ni več. Hiša propada, vrt je zaraščen, na prvi pogled je vse skupaj zelo žalostno. Želim si, da bi nekoč lahko hišo obnovili, postavili novo, z istrskimi kamni in velikimi okni, z vrtom na katerem bi rastle oljke in kjer bi lahko ob veliki kamniti mizi uživala vsa naša družina. Jašići niso blizu morja, pa me to prav nič ne moti, zrak je tam vseeno morski, ljudje so prijazni, ni mestnega vrveža in hiša v sebi nosi zgodovino naše družine. Rojena sem v Ljubljani, vendar del mene pripada tej majhni vasici sredi Istre. Mogoče sem tudi zaradi tega tako navlečena na ta polotok, predvsem na njegov skrajni rt?

Aj lipo je u Istri
Piti i živiti
Samo neka nan dura.
(Gustafi)