Gremo nazaj?

Včasih smo imeli telefon v predsobi pritrjen na steno, stacionarni telefon. Kadar sem si zaželela poklepetati s prijateljico, sem ga lahko odvlekla največ dva metra daleč in tam mislila, da nihče ne sliši mojega najstniškega čivkanja. Ko smo se dogovarjali za nočni pohod po mestu, se je bilo treba vse zmeniti od doma, kje, kdaj, kdo, kako...vse smo dorekli doma in se nato z avtobusom odpeljali na dogovorjeno mesto, pa je bilo vse okej. Ma kaj okej, super je bilo, vse je laufalo in nihče ni kompliciral. Mogoče je kdo zamudil kakšno minuto, pa zaradi tega ni bilo nobene panike, če se to ni dogajalo prepogosto seveda. Danes, se slišimo ob vsakem premiku, če nekdo zamudi tri sekunde, ali ga še ni na dogovorjenem mestu, ko mi pridemo tja, že kličemo in smo na liniji toliko časa, dokler nekdo ne reče, aha okej, te že vidim, ja ja, levo, ne ne, sem poglej, tukaj ja, na desni ob znaku stojim. Me zanima, kako bi bilo, če bi nam vsem, ampak res vsem, telefone privezali za vrvico v predsobo in bi se morali od doma vse zmeniti. Bi bolj točno prihajali na dogovorjeno mesto? Bi se bolj posvečali sogovorniku, ko bi končno sedeli z njim ob šanku brez motečih telefonskih klicev?

Boste rekli, ah kaj, se bomo pa preko chatov vse dogovorili, to pa še laufa. Ne, pa ukinimo tudi računalnike za en teden, internet naj se ustavi. Vrnimo se nazaj na stare dobre tipkarske stroje, na tiste, kjer si moral s posebnim papirčkom popraviti napako, če si se zatipkal, na tiste, kjer si lahko hkrati stisnil dve črki in si ob tem skoraj zlomil prst, na tiste, ki so zapiskali, ko si prišel do konca vrstice in so se nato hrupno postavili v novo vrstico. Na tiste stare dobre, ki so dišali po barvi. To bi šele bilo nekaj posebnega, natipkan tekst bi nato poslali po pošti, tisti navadni, v kuverti in z znamko, pošiljatelju, ki bi ga dobil, po današnjih merilih, čez sto let. Uf ja, kar zanimivo bi bilo, če bi na svetu za en teden ukinili računalnike, internet in mobilne telefone. Svet bi se najbrž ustavil. Nastala bi tišina, ki bi dišala po nevihti, ki bo prišla za njo, nenavadna tišina, ki bi vpila. Ampak, če bi se znali sprostiti in sprejeti ta tedenski molk, bi se imeli sigurno top! Vrhunsko bi bilo! Prepričana sem, da bi uživala. Nekateri najbrž ne bi, ampak jaz bi zihr...če bi bilo to poleti, bi šla pa kar na morje. Tam je pa takšen mrk tako in tako vsak dan. Mmm morje.

Fini časi so bili ti, brez vsega, kar imamo zdaj...mogoče tudi zato, ker sem bila takrat nekaj let mlajša. Pa fini časi so tudi sedaj, z vsem tem, kar imamo, čeprav sem nekaj let starejša. Dobr je. Star tipkarski stroj in star telefon bom pa postavila na poličko k vsem ostalim spominom in ju občudovala v dolgih deževnih dneh.