Mi se imamo radi

Ko greš prvič v vrtec, pripravijo lep sprejem. Veliko se poje, pogovarja, smeji, vsi se predstavijo, vsi so dobre volje in to težko ločitev staršev od otrok skušajo narediti čim bolj prijetno. Za oboje, za velike in za majhne. Na prvi šolski dan spet pojemo, starši so ponosni, učitelji se trudijo, da dan naredijo kar se da lep. Potem gremo v srednjo šolo in na fakulteto. Tam se samo še predstavimo, o petju ni ne duha ne sluha. Vstopili smo v svet odraslih, znanje in učenje sta v prvem planu, smeh in igra pa prideta na vrsto v prostem času. Tudi, ko nastopi prvi delovni dan, nam nihče ne zapoje za dobrodošlico. Resni in urejeni se predstavimo novim sodelavcem in se podamo na novo življenjsko pot. Smeh je seveda dovoljen, celo nujen. Včasih tudi petje, vendar res le v prostem času.

Ko se naša delovna doba izteče in se telo umirja in upočasni, nekateri zapustijo svoj dom ter se preselijo v novega, med svoje vrstnike. Če je dom pravi, priredijo sprejem in dobrodošlico, kot se šika. V ponedeljek so tak sprejem pripravili v domu na Fužinah za mojo staro mamo. Za začetek smo zapeli Mi se imamo radi, vsak je povedal delček svoje življenjske zgodbe in dobro vzdušje je prevevalo vse navzoče. Zelo je bilo prijetno. Med druženjem si je vsak pripravil čaj po svojem okusu, iz zelišč, ki jih gojijo na vrtu doma. Zanimivi so tile njeni novi sostanovalci, med njimi je tudi gospa, ki bo januarja dopolnila 100 let. Uau! Pravi, da se jih dočaka tako, da trdo delaš in nikoli ne odnehaš. Me prav zanima, do kam bo nas pripeljalo naše trdo delo? Mami želim čim več prijetnih trenutkov med novimi sostanovalci, tudi ona je vse življenje trdo delala, zdaj naj si pa le odpočije in dovoli, da drugi skrbijo zanjo. Sem in tja naj pa tudi kakšno zapoje, kdor poje, zlo ne misli, pravijo.