This is my church. To je moja cerkev. No ja, cerkev, ki stoji blizu mojega doma. V splošnem me notranjost cerkva ne zanima kaj preveč, od zunaj mi je pa marsikatera všeč. Tale recimo, se mi zdi lepa. Rdeča, opečnata, z dvema zvonikoma, stoji na hribčku (no ja, to itak vse), pogled nanjo iz pravega kota, jo hitro lahko postavi v uvodnik kakšne grozljivke, ob lepem sončnem dnevu pa prav žari. Ima pa eno veliko pomanjkljivost, nima ure. Vse življenje že poslušam, da je ura za reveže na turnu in zato tudi venomer pogledujem proti cerkvenim zvonikom, saj ure ne nosim. Ta, ki je pa najbližje mojemu domu in na katero v zadnjem obdobju največkrat pogledam, pa nima ure. Le kaj so razmišljali? Nič, bi rekla. Dva zvonika, pa nobene ure. Eh peh! Vedno morajo biti posebneži. Tile, ki so načrtovali to cerkev so očitno menili, da bi ura kazila njeno podobo in so se raje odločili za zvočno obveščanje o trenutnem času. Zvonovi nas vsak dan spomnijo na to, da živimo v neposredni bližini cerkve, ob posebnih dnevih pa smo deležni še dodatnega cingljanja. Pojma nimam kaj vse to nabijanje pomeni, vem le da je glasno in precej pogosto. Pa sem mislila, da verniki vedo, kdaj je maša in jih ni treba na vsako petnajst minut klicati, naj le pridejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar