Post

Na postu sm. Nimam časa pisat. Pardon, ne jem, pisala bi lahko tudi na postu, pa si nisem vzela časa. Danes je tretji dan in potrjujem govorice, da je tretji dan najtežji. Upam, da to res drži in bo od jutri dalje vse skupaj veliiiiiiiiiiiiiko lažje. Sej prva dva dneva sta bila tako u izi, da sem se začela spraševati, čemu sploh jemo vsak dan, nobene lakote, par stisnjenih pomaranč in grenivk pa je bilo vse okej. Danes mi pa pred očmi plešejo žemljice in poli in sir in ribe in krompirček iz pečice, celo majoneza, ki je sicer ne jem. Saj se ne bom vdala, brez skrbi, priznam pa, da je res veliko težje, kot prva dva dneva. Ali to pomeni, da imamo v telesu toliko odvečnih zalog, da lahko mirno zdržimo dva dni brez hrane? Ali to pomeni, da se je do danes želodec še nadejal in upal, da bo kaj padlo vanj, danes je pa dokončno ugotovil, da je trgovina zaprta in glasno joka in žre samega sebe? Ali to pač pomeni, da so danes možgani dojeli, da je prišlo do neke spremembe, na katero se morajo navaditi?

Pojma  nimam. Dejstvo pa je, da sem z vsakim dnem lažja, na tehtnici in tudi po občutku. Danes se mi sicer zdi, da so tudi lica padla vame in da sem se pretrgala v pasu, čeprav vem, da na ven ni res tako. Tisti, ki ne vedo, kaj se grem, ne opazijo nobene spremembe. Tudi o čudoviti sijoči koži ni sledu, katero omenjajo v postnih knjigah. Mislim, da je le kakšen podočnjak več, kaj pa vem.

Upoštevala sem tudi navodila o miganju v naravi in šla na sprehod, danes grem pa še v savno, tudi ta je priporočljiva in se je že zelo veselim, ker me zebe. Pravzaprav sem presenečena, da se moje telo odziva povsem učbeniško. Pravijo, da je post najbolje izvajati spomladi, ko je ozračje ogreto, ker nas rado zebe, zaradi pomanjkanja energije. Hja, spomladanski post je za amaterje, jaz se ga lotim novembra! Mal bolj debel pulover dam gor, pa v savno grem in bo teden minil kot bi trenil.

Aja, tule se pa post pozna po tem, da ni nobene fotke. Ja no kaj, nekako se pa mora poznat tud tukaj.