2014-02-06

Včasih sanjam, da letim.


Ljudje smo pogruntali že cel kup neverjetnih stvari, nekako znamo tudi leteti. Ne ravno tako, da bi se odrinili od tal in poleteli visoko v nebo (vsaj ne brez pomagal), tako da skočimo s hriba in nekaj časa letimo pa že. Temu se reče base jump in zame so to najvecji norci na svetu, tam, kjer si jaz ne upam niti pogledati čez rob v prepad (pa nism nek bojazljivec), od tam se te leteče veverice odrinejo in poletijo k tlom. Dva celo osebno poznam in vam zagotavljam, da sta res norca. Fajn človeka, ampak brez strahu.

Kakorkoli že, jaz veliko sanjam, vsako noč in skoraj vedno celovečerce. Zadnje čase v sanjah veliko letim, tako čisto zares. Na tleh se odločim, da bi šla rada na vrh stolpnice, se odrinem, pomaham z rokami in odletim. Ali pa letim nad mestom, kar tako malo, ker je hitreje in ker je fino, letim pač.
Kar zanimiv občutek je, priznam, še zjutraj, ko se zbudim in se spomnim teh sanj, se dobro počutim, ker sem celo noč letela. Če lahko letiš, prihraniš na času in se izogneš kakšni nevarnosti, res je krasno.

Takole čisto zares mi kaj takega verjetno (never say never) ne bo nikoli uspelo, sama bom letela le v sanjah, v realnosti pa samo tako malo, kaksen meter od tal ali pa z mislimi daleč za obzorje. Če si dovolj visoko na hribu, je vsaj na fotografiji videti, da letiš nad mestom, to je pa tudi nekaj, misli pa itak lahko poženeš tako daleč in visoko, kot želiš.

Na kakšno reč iz realnega sveta včasih pozabimo ali jo izbrišejo leta, spomin lahko opeša in takrat nam ostanejo le še fotografije. Na teh pa jaz letim. Prav tako kot v sanjah. Fino, a ne?

1 komentar: