Fičo

Nekaj časa smo ga imeli doma. Bolj po naključju, kot načrtno. Starša sta šla na avto sejem prodat naš takratni avto (niti se ne spomnim več, kateri je bil). S potencialnim kupcem so opravili poskusno vožnjo, bil je zadovoljen in naredili so prepis. Juhu, avto je šel od hiše. Potem se je pa utrgal oblak. Do doma je bilo slabo uro peš in nista imela dežnika, pa sta naredila en krog po sejmu. Rezultat tega kroženja je bil bel fičo, s katerim sta se pripeljala domov. Zanj sta res odštela le nekaj fičnikov (hihi, fičniki za fičkota, kakopak), do doma bo dober, pa še za tisti vmesni čas, preden novi avto pride k hiši. No, novi avto je prišel (spet ne vem kateri), fičo je pa še kar ostal. Ravno takrat je brat naredil izpit za avto in je lahko prevzel malega fičaka. Ob strašnem veselju posedovanja lastnega avtomobila, je prišlo tudi precej nevšečnosti. Mislim, da ga je večkrat pustil na cesti, kot pripeljal na cilj, namesto troblje je mimoidočim kar potrkal po sprednji šipi, gretje pa je tako slabo delalo, da si moral pred pričetkom vožnje in v zares mrzli zimi, tudi med vožnjo, zdrgniti šipe z notranje strani. Nato pa skidati led s sedežev. Kljub vsemu mu je služil kar nekaj let.
Ta fičo je bil tudi prvi avto, v katerem sem sama samostojno sedla za volan. Oč je bil na sedežu poleg, poligon pa je bil stari prostor za papirnico, kjer je bil včasih avto sejem, ta isti avto sejem, od koder je fičo prišel k nam domov. Moja prva učna ura vožnje pa je izgledala nekako takole: izvleci vijak, obrni ključ, vtakni vijak nazaj in avto je vžgal. Je bil gospod Fičo le že v letih. Pa smo šli počasi naprej, pa malo hitreje, izmišljeni ovinek in nazaj, nekajkrat sem in tja. Meni se je zdelo fantastično, oč je bil verjetno tudi zadovoljen, da je on prvi, ki me je učil vožnje avtomobila, oba sva se pa zavedala, da brez avto šole ne bo nič. No, amapak do takrat je bilo treba počakati še kakšno leto ali dve.
Fičoti so mi še vedno všeč. Med vsemi posodobljenimi starimi malimi avtomobili bi najraje imela fičaka. Všeč mi je novi model, prav tako me pa navdušuje tudi stara lupina, ki bi imela nove notranje dele, mašino in ogrevanje in vse tisto pač, kar je bistvenega, da avto dela, kot je treba. Res si ne želim avtomobila, katerega obvezna oprema bi bila urbana za mestni avtobus.