Srečno jesen!

Jesen je. Morje je še vedno iste barve, kot nebo, le da je to tokrat sivo, ladje še vedno plujejo po morju, le da prevladujejo ribiške, ljudje še vedno plavajo, le da so večinoma to le kaveljci in korenine, tisti najbolj utrjeni, ki jim hladnejše morje ne pride do živega. Okej, tudi sama rada zaplavam jeseni, pa še nisem korenina, imam le rada morje, občutek breztežnosti in dejstvo, da nas ni veliko, ki si še upamo v že hladnejše morje. Čeprav v resnici sploh ni. Morje, so rekli, ima še vedno 23 stopinj, kar sploh ni malo. Edina razlika med zdaj in vročim poletnim dnem je ta, da je takrat zunaj trideset, zdaj je bilo pa dvajset. Torej temperatura morja sploh ni problematična, problem nastane (za zmrzljivce mislim, ne zame), ko je treba moker ven iz vode, zunaj so pa tri stopinje manj, kot v vodi in po možnosti še malo pihlja. Brrrr.
Rada imam jesen, narava se pisano obarva, pod nogami šušti listje, zadiši po kostanju, po grlu steče mlado vino in sončne dni cenimo veliko bolj kot poleti, ker jih je pač manj. Včasih zadiši tudi že po snegu, kar vzpodbudi še nove čute, tiste, ki se veselijo tudi zime. Pravzaprav imam rada vse letne čase. Ampak gremo po vrsti, srečno jesen vsem skupaj, naj močno šušti in šumi (in še večkrat ropota, ampak to je pa že druga zgodba).