Trenutno so hribi sicer na pavzi. Za kar ni nobenega posebnega razloga, tako se je pač zgodilo. Prevladalo je morje in reke in jezera, hm voda torej. Mogoče je pa letos leto vode in grem nevede s tokom. Tako in tako bi večina rada, da gremo vedno s tokom, vedno v skupini, vedno tja, kamor grejo vsi. Zakaj že? Zato, da bomo vsi doživeli iste stvari? Če bi šli vsi lepo pridno s tokom, bi bilo na tem našem svetu fino lepo dolgčas. Zato je treba včasih narediti nekaj, kar ne naredi vsak, pa magar je to skok na vrhu hriba, kjer sicer vsi počivajo in malicajo. Dejmo skočt, tri, dva, ena, hop, pa smo vsi hkrati v zraku in nastane ena taka super fotka in lep spomin. Ko po dolgem času naletim na svoje hribovske fotke, me zasrbijo podplati in stisne pri srcu. Kljub temu, da mi leto vode paše, pogrešam hribe, upam, da kmalu zagrizem v kolena in se poženem na kakšen vrh. Fantastičen občutek je, ko ob devetih zjutraj nekje na dvatisoč metrih odviješ sendvič, ki si ga pripravil v polsnu in narediš požirek čaja iz termovke. Takrat veš, da se je splačalo zgodaj vstati in puščati za seboj potno sled. Zaradi tistega nebeškega občutka, ki preveva na vrhu, me v skok kar samo nese. Huh, gremo v hribe?
Hm, zanimivo, danes, prav ob uri, ko je nastajal tale zapis, sem slišala stavek, da samo mrtve ribe plavajo s tokom.
OdgovoriIzbrišiNe bo držalo. Tudi Martin Strel plava s tokom ;)
IzbrišiMah ja. On plava s tokom, pa je vseen neki posebnga.
OdgovoriIzbrišiMoralo bi se slišati drugače: Mrtve ribe plavajo SAMO s tokom.
OdgovoriIzbriši