Nanos

"No, katera gora je to?" sem poslušala vsako leto, ko smo se peljali na morje. Nanoooooos sem nekaj let zapored pridno odgovarjala, kot da vprašanje slišim prvič. Kmalu je prišlo do tega, da sem komaj čakala, da se pripeljemo v bližino gore in sem sama postavila vprašanje nazaj, zdelo se mi je, da sem strašansko prebrisana in veliko hitrejša od svojih staršev, ker sem jih uspela postaviti vprašanje, preden so ga oni meni. Zdaj, ko razmišljam o tem, se mi zdi, da so mi pač pustili, veseli, da sem se naučila imena gore, mimo katere smo se vsako leto peljali. Že več let se vsakič, ko se peljem tu mimo, spomnim na to vprašanje in ko bom imela svoje otroke, vem, katerega vprašanja bodo deležni ob vsakem mimovozu. Tako to pač je, nekatere stvati gredo iz roda v rod.

Naučila sem se pa tudi, da kapa na Nanosu pomeni, da bo vreme slabo. Vendar ta informacija velja le v smeri morja, pa še to le včasih. Ko se pelješ nazaj proti Ljubljani, je ponavadi vreme prej slabo, preden sploh vidiš ali nosi kapo ali ne. Večkrat sem se že tudi povzpela nanj, pot je luštna, strma in ponekod skalnata, ravno pravšnji hitri trening. Všeč mi je Nanos, pot gor, razgled z njega in pogled nanj. Pa magar v jesenskem oblačnem in deževnem vremenu. Včasih je takšen pogled še najlepši, tak skrivnosten.