Gobe

Neverjetno je, kako se jesen lepo obarva. Nežne, tople barve se razlijejo po drevju in grmičevju, da se nikoli ne morem odločiti v katero smer je pogled lepši. Zadnjič sem bila na Pokljuki, tam sicer prevladujejo smreke, vendar se najde tudi drugo drevje. Šla sem po gobe. Načeloma nisem nek velik gobar, veliko pogosteje se mi zgodi, da gobo prej pohodim, kot pa izluščim iz pisane palete listja, iglic in trave. Do sedaj sem vedno našla le lisičke in prašnice, pa sem in tja kakšno marelo. Seveda, ene so rumene, druge bele, tretje pa visoko nad tlemi, da jih res ne moreš zgrešiti. Jurčka sem do sedaj našla le enega, pa še do tega mislim, da so me skoraj privedli, da bi potešili mojo željo po jurčku. No, zadnjič sem šla pa po gobe z nekom, ki se na gobe malo bolje spozna, ve, da niso užitni le jurčki in marele, pa da niso dobre le lisičke z jajci, pač pa tudi cel kup drugih. Pa sva nabirala ježke, sirovke, neke grive, našla tudi brezovega deda, prašnice in tiste večje prašnice, ki se jim reče nekako drugače. Ja, lahko bi rekla, da sem imela tečaj prepoznavanja gob v njihovem naravnem okolju. Priznam (glede na moj zapis je to več kot očitno), da sem nekatera imena pozabila. Ne bom pa pozabila, da so bile vse te gobe res dobre. Z jajci, v golažu s krompirčkom, na žaru kar tako, v rižoti, pa še nekaj spohanih marel je padlo v moj želodček. Ja res, ta vikend sem se gob dodobra najedla. Toliko jih je bilo, da imam dobro zafilan tudi zmrzovalnik (nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj nabrala toliko gob, da jih bom lahko sama, ne mami in oči, shranila za zimo), nekaj se jih pa še suši. Te bodo kasneje primerne za rižote. Lahko povzamem, da je nabiranje gob sproščujoče dejanje. Hkrati se čisto nehote razgibaš in nadihaš svežega zraka, na koncu imaš pa še dovolj materiala za takšno čudovito fotografijo, ki bi z lahkoto krasila kakšno steno v stanovanju, ali služila vsaj kot namizje na računalniku. Gobe so res vsestranske.