Spet grem tja. V Premanturo in na Kamenjak. Prvič letos, tako da že komaj čakam. Sej vem, noben, ki tam ni preživel svojega otroštva, prvih žurerskih pohodov ali prvih večjih ljubezni me ne razume. Za vse je Kamenjak, le dolga prašna bela cesta, brez sence in s težkim dostopom do morja, v Premanturi se pa tako in tako nič ne dogaja.
Res ja, res je tako, Kamenjak je dolga prašna bela cesta, na kateri se skuhaš od vročine, če greš peš, ali moraš pa po obisku z avtom, tega nujno peljati na globinsko čiščenje, saj se prah zažre v vsako režo. Bohnedej, da grejo še amortizerji, pa auspuh se preluknja pa kaj vem kaj še vse se lahko zgodi velecenjenemu jeklenemu konjičku, ko ga ženeš na tisto s soncem čisto preveč prežgano plažo. Grozno! Res ni nobenemu jasno (tistim, ki seveda tam niso preživeli pol življenja), zakaj ne grem raje v Grčijo, Španijo, na Sardinijo ali kaj podobnega, na dolge enolične plaže, polne mivke, v hotel z najmanj tremi zvezdicami in luksuzno ponudbo za zajtrk in z mestom, kjer je poleti nočno življenje na vrhuncu.
Bi tudi lahko šla, brez težav. To sicer ni dopust po mojem okusu, ampak bi se kakšen teden tudi dalo zdržati. Če imaš tam potem avto, kolo ali skuter, da lahko greš kamor hočeš in poiščeš skalnato plažo z oteženim dostopom do morja in bar na najbolj neobljudenem delu otoka.
No, pa smo spet pri kamenjaku.
Tja pač grem, ker mi je tam fino, ker imam na vse skupaj lepe spomine in ker sem tam veliko doživela. Zato. Pa tudi zaradi dolge prašne bele ceste, dišečih borovcev, škržatov, galebov, jadrnic v zalivu, školjk in vseh tistih otočkov v bližini. Grem tudi zaradi Premanture, domačinov in vseh tistih, ki tja hodijo prav tako radi kot jaz. Imamo nekaj skupnega, imamo svojo Premanturo in svoj Kamenjak, ki ju poznamo samo mi, ki smo tam preživeli pol življenja. In tja se bom vračala vse življenje, pa če se ves svet postavi na glavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar