Prišel je čas za drugi tradicionalni kolesarski izlet v Rateče. Lani je bilo tako super, da je ponovitev prišla čisto naravno. Kakšne tri mesece prej smo določili datum in ga začuda nismo spreminjali. Noro, res. Vremenarji so si sicer želeli dež, vsaj napovedovali so ga kar naprej, pa je bilo vreme kljub vsemu na naši stani. Le kako ne bi bilo, če pa nekateri sonce najraje nosimo kar s seboj. Še število udeležencev bike tripa se je pojačalo.
Prišlo je lepo majsko sobotno jutro in alarm ob 6.10. Neverjetno, kako z lahkoto vstanem, kadar ni treba v službo, pa čeprav grem na skoraj sto kilometrski kolesarski izlet. Alarm in hop sem že v akciji, idemoooooooo!
Iz Ljubljane čez Brod, mimo Smlednika, po desnem bregu Save do Kranja, kjer naredimo prvi večji postanek. energijske ploščice, geli, voda, wc in druge nujne zadeve...nekaj je tudi trepljanja po ramenih, da nam gre letos bolje, kot lani, pa da je vreme res na naši strani. Skratka, kljub zgodnjem sobotnem jutru (v Kranj smo prispeli ob 9ih), je bilo dobre volje za izvoz. Vzdušje, kot bi si ga samo želel. Enajst kolesarjev, ne pardon, samo deset nas je bilo, aja ne, pravzaprav nas je osem, ne čakaj malo, zdaj nas je pa spet deset....tako nekako smo se preštevali celo pot, ko se je naše število zaradi raznih nepričakovanih pripetljajev kar naprej spreminjalo. Zaradi tega nihče ni bil slabe volje, na cilju smo se tako in tako spet vsi srečali.
Od lanskega leta nam je v spominu ostal klanec pred Malim Dobrim Poljem, ki se začne že v Podbrezju, no ja, tisti tam je za uvod, potem se pa šele zares postavi pokonci. Letos priznam, da je šlo z lahkoto. Mirno dihanje in trmasto poganjanje pa prideš gor, no problemos! Kar poglejte razpoloženje na vrhu klanca pred res čudovito foto tapeto.
Torej, od Kranja čez Naklo, mimo Podbrezja na Malo Dobro Polje, kjer prečkaš avtocesto in se na prikrit potuhnjeni način počasi vzpneš do Begunj. Razgled je čudovit, trava zelena, hribi sijejo na modrem nebu, vreme čudovito, cesta neprometna in ravno prav vijugasta, pa kljub temu poganjaš, kot bi rinil v največji klanec...zgleda naravnost, vleče se pa navzgor. No ja, malo močneje smo pritisnili, se nasmejali sami sebi, kako nas je potuhnjeno presenetila, cesta namreč, in šli dalje. Čez Žirovnico in Koroško Belo smo se spustili mimo najgrše, pa vseeno zanimive tovarne, na Jesenice. Sem moram res enkrat z avtom, da poslikam ta rjavi stvor. Mogoče se pa drugo leto na tradicionalnem tretjem kolesarjenju le ustavim in kakšno škljocnem.
Predolgega postanka na Jesenicah nismo delali, raje smo malce močneje stopili na pedala in jo ucvrli do tiste luštne kolesarske poti od Mojstrane do Rateč. Raztezanje hrbta, fotosešni na čudovitih in fotogeničnih železnih mostovih in lagano sportski do Kranjske Gore na zasluženo pivo, da nam povrne sol v telo, da se ekipa spet zbere in da skupaj odkolesarimo še zadnjih pet kilometrov.
Fantastičen dan je bil, sončen in v super družbi, dan, ko ti želja po dosegi cilja prežene utrujenost, zbiranje moči za pritiskanje na pedala pa okupira misli, da se tudi glava sprosti. Takšen dan včasih pride ravno v trenutku, ko ga najbolj potrebujemo, pa čeprav se tega takrat niti ne zavedamo. Super je bilo, naslednjič gremo do morja. Tja gre pa ja ves čas navzdol, kajne?
Še ključni podatki...
Ni komentarjev:
Objavite komentar