Moj Bajči

Ko sm mela pol leta in sm bla prvič na morju v svojem najljubšem obmorskem mestu, je cel dan hodu do vode s steklenico radenske, da je nafilu tale oranžen škaf, v kermu so me proti popoldnevu skopal. Ja mene, tale buhtelj v oranžnem škafu. Se mi zdi, da me je mel že takrat rad, tud če je mogu zarad mene kr velik kilomentrov prehodt, pa tud, če sm znala bit kej sitna. Otroc so pač včasih sitni, čeprav sm bla js res pridna, pravjo, da sm bolj al manj spala pa jedla...no pa sej, tale fotka čist nč ne skriva, da sm mela že takrat rada ornk dozo mleka, lih tko, kokr mam zdej rada kruh. Pa tud kej druzga. Uglavnm, tale moj, nekaj let starejši bruder dons praznuje. Sej moški ne rabjo skrivat let, a? Pomoje ne, on zihr ne, ker tok dobr zgleda za telih svojih rosnih štirideset, da mi je kr mal smešn to cifro na glas izgovort. Kako štirideset?! Pa to so ja stari desci že! No ja, tko se mi je včasih zdel, zdej pa, ko sm tud sama kšn let starejša, kokr sm bla pr šestnajstih, se mi pa ta starost niti ne zdi več tok grozna, pa še brat tolk dobr nos te štiri križe, da se mi zdi, da so to ena prov fajn leta.
Želim mu, da bi mu v življenju vse teklo, tko kokr je treba, da bi ga Nina skos mela rada, pa da bi mu otroc vrnl vsaj delček tistga, kar je on men delu kot starejši brat. Ja ja, res je, me je mel rad, nč ne rečem, najbrž najbolj na svetu, sam muču me je pa tud tko, kokr se za starejšiga brata spodob. Pa veste kaj? Sem mu hvaležna za to, lepo otroštvo mi je naredu, tud on ja. Poleg staršev, sam pustmo zdej njih, dons je moj Bajči taglavn. Zi, rada te mam, veš.