2014-03-05

Rio de Fužine


Če hočemo, da bo zime konec, moramo pokopati pusta. Še prej mora biti pa seveda rajanje. Tega se v Domu starejših občanov na Fužinah dobro zavedajo, zato vsako leto priredijo Rio de Fužine, veliki pustni karneval na katerem izbirajo masko z najdaljšim nasmehom, najbolj okroglimi lasmi in najbolj glasno obleko. Lani smo bili prvič in letos mi še na pamet ni prišlo, da bi ga zamudila. Neverjetni so! Kakšne maske, kakšen žur! Otvorili so ga kavboji, ki so vsak na svojem konju prijahali z divjega zahoda. Nekaj se jih je pripeljalo celo s kočijo.


Kavbojsko veseljačenje so presenetili indijanci, ki so jih napadli iz zasede in s katerimi so se najprej spustili v trd boj, na koncu pa le pokadili cigareto miru, da se je zabava lahko nadaljevala.


Sledil je skok v prihodnost in invazija robotov. Prve počasne vesoljske gibe so nadgradili z Macareno in navdušili zbrano občinstvo. Mene zagotovo.


Žur se je že dobro razdivjal, zato so prihiteli policaji, ki so imeli že tako in tako polne roke dela z zaporniki. Celo sodnika so imeli s seboj, da so lahko vsak spor rešili kar na licu mesta. Priletela je še jata netopirjev, pripluli so mornarji z gusarjem, ogledali smo si lahko tudi hokejsko tekmo in pomagali navijačicam z bučnim navijanjem, ki mišk ni prav nič motilo, saj so še duhce opozorile, da morajo biti bolj glasni, če jih želijo prestrašiti.




Bil je res pravi žur, ki sta ga povezovali dami iz dvajsetih let, sestri Mary in Jane (Hm, zanimiva izbira imen, kajne? Se človek kar neha čuditi od kod toliko idej za vse te kostume.)


Po podelitvi nagrad so se zavrteli vsi, tisti  v maskah in tisti brez njih, fantje in dekleta, dedki in babice, vsi zaposleni v domu, sorodniki in prijatelji, ki so prišli le na obisk. Rio de Fužine z lahkoto parira vsem velikim karnevalom po Sloveniji, le da se ta odvija v notranjih prostorih. Se mi pa zdi, da bo prihodnje leto treba poiskati večji prostor za prireditev, saj je vsako leto več skupinskih mask in še več obiskovalcev. Naša mama je uživala, mi tudi, krofe smo pojedli in še eno lepo popoldne se nam je vtisnilo v spomin. Pa čeprav le za trenutek.


Ni komentarjev:

Objavite komentar