Zjutraj je sicer dezevalo, ampak ker po vsakem dezju posije sonce, je jasno tudi danes. Mal vikend marketa, mal po mestu, na masazo, da greva res fino spocita domov, se last minute panic nakup majice, vecerja cez cesto, najboljsi pad thai v Bnk (Nina ga pozna), zdej pa se hiter tus in cez 45 minut via letalisce in via Zurich....jep domov bo treba, druge ni.
Fejst bodte, se vidmo kmalu...sigh...ceprav se hkrati tudi veselim. Let it snow, let it snow, let it snow!
Danes je ponedeljek in treba je vstat za v sluzbo...no ja no, to ravno ne, je bilo pa treba prav tako zgodaj vstati (beri 6.30), ker sva imela bus do meje s Kambodzo. Neverjetno smo res prispeli skoraj v stirih urah, kot so napovedali. Potem se je pa zacelo...
To se je pravzaprav ze nekaj sto metrov pred mejo, ko smo se ustavili kar nekje in je uglajeni gospod prisel po tri fante iz nasega kombija, ces da grejo z njim naprej, ker imajo karto samo do meje in ne do Siem Reapa. Fantje se niso dali, saj gospodu, kljub uglajenosti in zelo prepricljivemu nastopu niso verjeli. Pomagalo je tudi to, da so jih na Tajskem ze vsaj dvakrat skusalo takole, po domace, nategniti. Se dobro, da si za potegavscino niso izbrali naju, ki sva imela karto prav tako le do meje. Najbrz bi sla njim v drugo prevozno sredstvo in doplacala za tistih nekaj metrov do meje.
Tam je tako in tako spet cel kup 'navihancev'. Prepricujejo te, da je meja zaprta, da ti oni lahlo uredijo vizo veliko hitreje, zanima jih, rabis prevoz in podobno. Pravzaprav skusajo narediti prav vse tako, kot pise v Lonely planetu. Jasno se jim nisva pustila. Izhod iz Tajske je po tem, ko so nasli Slovenijo na svojem seznamu, sel gladko, vizo sva dobila ekspresno hitro, vendar je bilo treba poleg 20 $ placati se 100 bahtov, najbrz za pivo, potem sva se pa postavila v vrsto, kjer ti postemljajo se potni list. Jep, kljub stirim operativcem ta postopek vzame kaksno uro. Vecini so vzeli se prstne odtise, nama jih ni bilo treba dati. Kdo bi vedel zakaj... Medtem, ko cakas na vstop v Kambodzo, lahko opazujes lokalce pri preckanju meje, s kolesi, motorji, vozovi, prevoznimi sredstvi, ki jim ne znam dolocit imena in na vsakem z nase razmere absolutno prevec ljudi. Pri njih pa je pravilo to, da morajo deset metrov pred rampo vsi z vozila, ga riniti cez, nato pa se lahko spet odpeljejo. Vsi, praviloma brez izjeme. Tudi pet clanska druzina z dvema majhnima otrokoma in babico na skuterju recimo. Najbrz skrbijo za to, da jim ne odrevenijo noge na predolgi voznji.
Takoj po vstopu v Kambodzo, kjer veljajo vse okokiske valute poleg dolarja seveda, sva se zavedno pustila nategniti. Jah, sva ja. Ko si cel dan na poti, se jim vcasih malo tudi pustis. S free shuttel busom so nas odpeljali na avtobusno postajo, kjer sva placala 10$ za bus do Batanbanga. Tudi to je opisano v LP, ce bi vzla taxi, bi placala pol manj, ce bi z nahrbtniki sama iskala prevoz po Poi petu (polpet po nase), bi z veliko srece placala se pol manj. Ker moras biti pa vcasi malo komot in podpreti lokalni kriminal, sva sla z njihovim super deluxe busom. Heh, ce verjames... In zdej imam dve uri in p cas, da napisem tale blog, ki sem tudi ga. Nikakor ni najslabsa voznja v mojem zivljenju, ceprav imam sedez nagnjen naprej, kot ga ima prenekatera priletna gospa v svojem avtomobilu (saj veste, tako da ji vzvratno ogledalo sluzi zgolj kot dekoracija brez uporabne vrednosti, saj ga s svojega polozaja niti vidi ne, kaj sele, da bi ji kazal dogajanje za njo).
Na kratko, welcome to Cambodia, we wish you a pleasant stay. Angkor pivo sva ze poskusila in priznam, da je bilo dobro.
Fino je odpotovati tako dalec, kadar lahko reces, da si se prezarcil na drugi konec sveta. Pivo v Zurichu, ki sva si ga se privoscila po 'evropskih' cenah (dva za 12€) je vsebovalo spalne tablete in povzrocilo, da sem morala film na letalu pogledati v dveh delih. Pa se prav nic ne pritozujem, super je prespati osem ur od enajst ur dolgega leta.
Sporocam, da se v Bnk od januarja ni prav veliko spremenilo, nekaj barak so podrli in stantov premaknili na novo lokacijo, vrvez, promet in masazni saloni pa se vedno ponujajo svoje usluge.
Hotela tokrat sicer nimava v centru, ce lahko tako imenujemo predel okoli Khao Sana, imava pa zato bazen za jutranje plavanje in spoznavava nova prevozna sredstva oz. ogrevava noge za dolgo pohajkovanje, ki je se pred nama. Danes sva se podala v China town, ki je res Kitajska v malem. Pa niti ne tako malem. Ce ti kaj manjka, karkoli, to dobis tukaj. Uau res! Nama ne manjka nic, zato sva zgolj pofirbcala.
Kaj naj recem, kolikor je dan doma kratek, je na tripu lahko dolg. Ce si ga vzames na izi, kot si ga midva znava, pa tudi zelo poln in lep.
Dve noci prespiva se na Tajskem, nato pa via Kambodza. Se beremo!
Evo, ko sem sla, sem mela popolnoma drug ruzak in nekj cez sedem kilogramov. Za nazaj bo tisti ruzak osebna prtljaga, v kufer aviona gre pa novi, 21 kg tezki. Kr kul, a? Men se zdi... Sam da naujo sli preverjat, ker je poln oresckov hahaha. Dobro so ful tuki, predvsem cashewnutsi mmmljaca. Sej ksnga boste loh poskusl, vseh pa najbrz ne bom uspela prinest mimo lastne.carine na domacih vratih.
Ajde no, fajn bodte pa dobro jutro vsem skupaj.
See u soon.
Z. (hm, un s stresico no)
Ura je pol.petih zjutraj, dobro juteo Sasa in Nadiza...danes greta domov. Juhuuuuuu! Srecno pot in se kmalu vidimo. Pa lejte, da boste skidal, hihi.
Predzadnji dan Bangkoka je za nama. Dons bova padli v postelji in trdno zaspali, jutri naju pa caka zadnji dan divjega Bangkoka. Vrocina, guzva in stant pri stantu...opraviva se zadnje nakupe, ceprav denarnici ze tenko piskata, ampak tudi na poletje v Sloveniji se je treba pripraviti. Z mislimi sva ze kar mocno doma in obe komaj cakava sneg in mraz in meglo...eh no ja, sonce in vse vas, ki naju cakate doma. There's no place like home. Ce bi le imela rdece ceveljce, takoj bi trikrat udarila s petama skupaj in se prezarcila domov.
Takole se pa odpeljes iz raja, z lepo pobarvano pocasno ladjo, da je odhod cim daljsi in lahko se dve uri vdihavas morski zrak. Sva ze v Ranongu, malem, po ribah smrdljivem pristaniskem mestecu. Od tu naju nocni bus odpelje v divji Bnk, kjer se veseliva gospoda Yima, ki kuha odlicno vegetarijansko hrano in se tistih nekaj zadnjih nakupov. Khao san roadu se bova pa najverjetneje kar izognili, vsaj v nocnem casu, ko tam zavlada podivjana mladina. Gospe pac.
Srecno pot nama torej zelim in vse dobro tudi med letom proti domu. Dons je se mene pokakal tajski ptic, torej nama srece ne bi smelo zmanjkati.
Se vidimo kmalu!
Hja vsega lepga je enkrat konec, ne? Zadnja noc na otoku in jutri zadnje dopoldne. Lepo je tukaj, priznam, da bi z lahkoto se ostala, zagotovo se pa se vrnem. Lep zadnji teden je bil tole.
No...je pa res tudi to, da ko se nekaj lepega konca, se lahko nekaj se lepsega zacne. Komaj cakam prihod domov in vse lepo, kar se bo zgodilo tam. Kot pravijo, povsod je lepo, doma je najlepse ali z drugimi besedami, home is where the heart is. Indeed.
Takole nekako se ti pa odpre pogled, ko prehodis sedem metrov. Mhm takole nekako ja. To je v eno stran, v drugo je lih tako, proti morju je morje, proti otoku je zele je in bungalowcki skriti nekje vmes. Nic betona, nobenih avtomobilov, nobenega norenja in pijane mularije, nobenega market. Lustne nizke hiske, tudi trgovinice so seveda, imava ze vsaka novo oblekco. Ja kaj no, ce sta naju pa poklicali. Sej sta bli cist poceni... Skratka, naslednjih sest dni tule bo nic in samo nic.
Ceprav...ravnokar so nama prinesli flyer za halfmoon partee, ki je nocoj. Mogoce pa skociva pogledat in spoznat vseh nas sto, ki smo pribezali na otocek. Never try never know, pravijo. Je ja treba it poslusat, kaj nam je DJ Joey pripravil.
Seveda se vedno ne znam objaviti vec fotografij ob eni objavi, zato bo pac vec objav. Najin bungalovcek, ki stoji v drugi vrsti od plaze, saj je bila prva zasedena...viseca mreza, okna, prostorna kopalnica, pogled na morje, sencka, vetric...uau. Brez besed sva. Res je lepo. Stevilka bungalowa je 27, ce slucajno koga zanese do Smile huta.
Tu pa res verjamem, da se ti kaksen dan tudi v bodo ne da. Knjiga, mreza in dremez vsake pol ure. Res, Nina, tenkju veri mac.
Pa se hrana, ja tud hrana ima velok pomen na Tajskem, sploh ce potujes z Nadizo. Danes sva upostevali nasvet, koga ze? No koga? Nineeeeeeeeee. Ja ja. Poiskali sva gospo, staro kot zemlja in dobro kot bozicek in njeno restavracijo, ki to ni. Slamnata streha, par mizic zunaj, nekaj loncev nad ognjem in najboljsi bbq chicken s krompirjevo solato. Za prsre polizat indeed. Gospa Ckicken mama, kot sama sebi pravi, naju je res nafutrala kot mama.
We love this island, pa sele tri ure sva tukaj.
That's what I'm talking about! To! This is an island to be! Zahvale grejo Nini, ki je otok vzljubila ze dolgo pred nama in nama ga tako zelo lepo predstavila. Ze trip s slow boatom je bil posebno dozivetje, malo ljudi, vsi bezijo stran od mnozicnega turizma, vsi iscejo mir in lep, naraven in nepozidan otocek. To je to! Raj na zemlji. Pristaniska, no ja, pristaniska, vasica ob pomolcku, kamor te pripelje ladjica je simpaticna na prvi pogled, energija otoka ti pa takoj narise nasmeh na ustnice. Ce bi ga slucajno nekje na poti izgubil, nama se je zgolj raztegnil do uses. Uau!
Potem pa hop na motor taxi in po zgolj dva metra siroki cesti na drugo stran otoka. Ruzak si stisne sofer med noge iz ze ga picis na deset kilomoterov dolgo pot. Vse je zeleno, sem pa ke kaksna s slamo pokrita hiskain povsod nasmejani ljudje. Na koncu poti pa mivka in morje in najini bungalowcki.
Glede na to, da fotke ne grejo naprej, pac ne boste vidl lepote tega otoka. Pa sej, itak je treba pridt sem, ce jo zelis cist zares in v vsej popolnosti dozivet. Super je, se enkrat hvala Nini, ker nama je prijzno posodila 'svoj' otok za teh nekaj dni. Skoda, ker se ne bomo srecali tukaj, kar bi bilo super, ampak tud tkole bo fajn.
Midve se mava krasn. Dan mine z visenjem v mrezi, z metanjem v valove, loparckanjem, klepetanjem s prijaznimi in res u izi popotniki...dremezom...branjem knjige....skratkam pocitnice kot se zagre. Jutri imava v planu izppsojo koles, ce nama ne bodo vseh speljali, in se podat v raziskovanje otocka. Glede na to, da je velik le deset krat pet metrov, ne bi amelo biti pretezko. Sicer pa, kaj pa je za naju pretezko? En dan si sposodim tud surf, saj so valovi taman. Taman za nekoga, ki je zgolj enkrat surfal...mivka in pravo zaporedje valov. Ma...kaj naj recem...taman indeed. Komaj cakam!
Fotke torej v Bnk, al pa doma...za vse, ki bi naju pa radi tudi slisali pa sporocam, da bo to mogoce v petek ob 18ih po nasem casu, 12ih po vasem, ko ova v Ranongu cakali na nocni avtobus. To je v petek, 11.1. Uf, kateri datum...noro, ko sva odsli, je bil datum popolnoma drugacen.
See u. Hear u.
Jap, ko pa prides v raj na zemlji, pa tudi internet rece, da se bo treba malo odkopiti in sprostiti. Tukajsnji prebivalci si tako in tako zelijo, da bi njihov mali lustni otocek se dolgo ostal nedotaknjena pravljica, da ni cisto nic narobe, ce je internetna povezava tako slaba, da ne morem pokazati otoka v vsej njegovi lepoti. Mogoce mi uspe priti do vas zgolj z besedilom, brez fotografije in vam sporociti, da je tale mali Kopayam res cudovit miren nepozidan in le redko poseljen otocek. Ob soncnem zahodu se nebo in morje obarvata v tople oranzne barve, cez dan so valovi primerni za surface zacetnike, bungalovcki so vsi skoraj na plazi, hrana je odlicna...skratka, tukaj vidis kaksna je bila Tajska dvajset let nazaj. Kaksen je bil recimo tudi Koh Phi Phi preden so ga naselile horde podivjanih turistov.
Naj le cim dlje obdrzi to svojo skrivnostnost.
Po dolgi in vroci voznji z busom sva pripotovali v Ranong. Vsaka voznja je res posebno dozivetje. Tudi osebje na avtobusnih postajah posameznih mest je posebno dozivetje. V Phuketu skrajno neprijazni, jasno samo ena agencija ima buse, ki te pripeljejo do sem pa se lahko fino arogantno obnasajo. Vseeno sva uspeli kupiti karto za dokaj zmerno ceno in evo naju.
Ker danes ne vozi vec nobena ladjica na Kopayam, bova prespali tukaj. Nastanili sva se v guest housu, ki je najblizje avtobusni, od koder naju tudi jutri odpeljejo na ladjico in dalje na morje. Prvi dvomi glede spanja skoraj na avtobusni so se razblinili v nasmehih osebja in njihovi odlicni anglescini, soba zgleda super, hrana pa naj bi bila tudi fantasticna, saj imajo kuharico, ki v Ranongu kuha ze trideset let. Ne more biti slaba po toliko letih sukanja okoli stedilnika.
Nafilava zelodcke in greva na sprehod do mesta, ki je le dvajset minut hoje stran. To pa res ni nic za naju. Mestece je pa verjetno tako majhno, da ga lahko pred spanjem prehodiva po dolgem in pocez. Le se novih moci si prijeva.
Tud vecerni sprehod po mestu sva opravili. Lustn je bil. Spet sva imeli sreco in naleteli na indie market, ki je samo ob cetrtkih in petkih. Mal je spominjal na nas Artish, veliko rocno narejenih stvari od mladih umetnikov, pa prodaja rabljenih oblacil, koncert stirih mladih nadebudnezev, stantki s hrano...pa se kej. Ni bil prevelik, kar nama je pasalo, tako da sva ze nazaj v hotelcku. Danes imava sobo s tremi posteljami in se dodatnim prostorom za pinkpo k mizo, noro. Me je skor mal strah k je tolk prostora.
Instalacija na fotki je bila pri vhodu v market. Ograja polna salck za caj ali kavo ali kaksen drug vroci napitek. Kaj takega, kar pozimi pase.
Jap, prisli sva na Phuket. Nic ne greva na plazo, ker je ta cisto na drugi strani, ampak sva naredili samo en krog po mestu, mhm kupli par nujnih stvari, kaj pa druzga, dvakrat jest, spat in navsezgodi na avtobusno in proti severu. Greva v Ranong, kamor zal prideva prepozno, da bi ujeli ladjico na otocek tam blizu, zato bova tudi v Ranongu prespali eno noc. Razen ce imas Nina ti mogoce ksno boljso idejo? Si ze kdaj spala v mestu, namesto na otocku?
Kakorkoli ze, zjutraj je malo kapljalo, nic hujsega, mesto pa tudi ni nic posebnega. Ne preveliko, ne premajhno...muzeje in galerije sva izpustili, lovili sva le utrip ulic in ta je prijeten.
Pozabila sem celo na fotografijo mesta, zato posiljam omakice, ki jih dobis pri vsakem kosilu, chilly na vec nacinov, soja in se nekaj drugih. Za super hot spicy hra o sem ze expert. Po nivem o treba se kaksen extra chilly grmicek posadit. Mmm je dobr, ce mal pece.
Dobro jutro dragi moji, nasa ladjica je izpkula proti Phuketu. Vreme se je cez noc uspelo skisati in kot kaze bo malo dezevalo. Ravno pravi cas zapuscava otok, ker tu v dezju pa res nimas kaj poceti. No ja razen piti ali shopingirati, kar nama pa ne disu kaj prevec. Lustn otok je tudi ta, ceprav v startu ni tako zgledalo, ampak cim se umaknes na kaksno malo oddaljeno plazo, se kar da.
Na boatku je zatohlo in vroce, ceprav sediva na strehi, folka je ful, do Phuket imamo uro in pol. See u.
