Piknik v parku

Poletje je res en tak fajn letni čas. Ne rabiš veliko, da se imaš odlično. Zelo na hitro smo se zmenili, kje in kdaj, kdo bo pripravil prigrizek, sladico in kdo bo šel iskat nekaj za pit. Vsak pod roko stisne še eno deko (pisano in mehko seveda), frizbi v nahrbtnik, nekaj muzike na telefon in smo. Po službi ne greš domov, ampak lepo fino zaviješ v park Tivoli. Dovolj blizu in hkrati dovolj daleč od mestnega vrveža. Ob ponedeljkih res ni gužve, tako da z lahkoto najdemo senco pod košatimi drevesi, kjer razgrnemo deke in po njih razprostremo dobrote. En dva tri, pa je ponedeljek postal najlepši dan v tednu. Še dobro, da je šele prvi, kakšni mu šele sledijo!

Služba je pozabljena, danes je vendar nedelja (vsaj po počutju), dan za druženje, metanje frizbija in vsesplošno zabavo. Takšni dnevi so super, še posebej, če to pomeni, da nekatere prijatelje vidiš po dolgem času in znova ugotoviš, da bi jih rad videl bolj pogosto, ker si z njimi res lahko to, kar si. Na koncu si obljubimo "Čim prej ponovimo!" in to v tistem trenutku tudi resno mislimo. Pa nam bo res uspelo?

Lisičji rod, ali gremo me po svoje

Težko bi rekla, da sem bila kdaj zares tabornica. Prvič sem bila pri petih letih, ko so me, pojma nimam zakaj, poslali na tabor v Bohinj z Zmajevim rodom, kjer je bil tabornik moj pet let starejši brat. Na taboru sem si pridelala vzdevek "infekcijski klop", ker sem se brata držala, da ni mogel nikamor brez mene. Pa kaj, stara sem bila pet let, vsi ostali so bili za eno celo moje življenje starejši od mene. Pa še sredi gozda smo bili in spali v šotorih. Saj nisem bila strahopeten otrok, pa vseeno je bilo očitno tam zame vse novo, da sem potrebovala zavetje starejšega brata.

Drugič sem bila tabornica, ko se je ustanavljal novi rod, imenovan Žerjavov rod. Takrat je bila moja prisotnost bolj v znak podpore, saj so ga ustanavljali prijatelji. Pa še otvoritveno zabavo smo imeli takoj po ustanovitvi, kar je bilo v tistem obdobju kar dobrodošlo, bili smo namreč že v tretjem ali četrtem letniku srednje šole.

Tretjič pa sem bila tabornica pretekli vikend. Prijateljičin fant je enkrat pozimi padel na koleno in za začetek julija sta določila datum poroke. Torej moramo imeti dekliščino. Včasih tega niso poznali, mi pove mami, zdaj pa brez dekliščin in fantovščin ne gre. Razlika med eno in drugo je predvsem v tem, da na fantovščinah prevladuje norčevanje iz bodočega ženina, pri dekliščini se mi pa le zdi, da gre za milejšo obliko pridobivanja dovoljenja za zakon. Ker je bila naša bodoča nevesta tabornica, smo si nadele taborniške kroje, jo navsezgodaj zbudile s trobento (beri: pišuko, ki je bolj slabo delala in žvižganjem) in se podale v neznano. Njej neznano, nam pa zelo znano in dobro organizirano. Fantastičen dan se je začel s piknikom v naravi, nadaljeval s pridobivanjem FB prijateljev, ulično prodajo, peko pice in pevskim nastopom sredi Pivke, zaključil pa s taborniško igro 'lov na lisico'. Vmes nas je nekaj dogodkov presenetilo, vendar so ti le začinili dan in pojačali dobro voljo, da je nasmeh ostal na naših obrazih do konca in še naslednji dan, ko je morje pregnalo glavobol, obisk presenečenja pa pognal še zadnjo solzo sreče po njenem obrazu.

Čeprav sem sprva nasprotovala oblačenju kroja, se je ta zelo izkazal, tabornike namreč le redko kdo gleda postrani, saj so praviloma dobre volje, njihov moto pa je: 'Šibkejši pomaga močnejšemu'.

Karting

Dolgo je trajalo, da se je končno naredilo lepo vreme, zdaj smo ga pa le dočakali. Tako so vsi dnevi polni aktivnosti, ki bi bile sicer lepo razporejene čez mesec maj, zdaj so pa vse na kupu. Včeraj je bil na vrsti karting. Timbilding s piknikom, pravzaprav. Super je bilo, na novem karting placu http://karting-ljubljana.si/ na Brnčičevi so res lepo poskrbeli za nas.
Karting je fina reč, tudi če ima kdo malo teme na začetku, hitro ugotoviš, da ni prav nič nevarno in da se tista mini prdulja res dobro drži ceste. Prav res gre za nekaj narejenega iz kosilnice, kot je pred časom napovedal svoj naslednji projekt nek mulc tam v Brdih. Se moram pozanimati, če ga je že sestavil skupaj, heh iz kosilnice bo naredil gokart.
Je že res, da je včasih važno le sodelovati, vendar tudi zmagovalne stopničke niso kar tako, pa mini pokal in mini šampanjec tudi ne. Občutki vseh na stopničkah so bili, kot bi osvojili prvo mesto na dirki Formule 1, polivanje s šampanjcem zagotovo ni prav nič zaostajalo. Zagotovo še kdaj ponovimo!

Moj vrt

Ko sem bila majhna, smo z družino vsako zimo hodili smučat na Soriško planino. Spali smo pri neki gospe v vasi Sorica, kjer so imeli tudi krušno peč, ob kateri smo lahko posedali, lesena tla, polna velikih grč in grozeča ogledala, ki so visela pod stropom nagnjena proti tlom. Mogoče so bile celo slike, ne spomnim se natančno, bi morala vprašati, se je le vse skupaj dogajalo v mojem rosnem otroštvu, ko lahko stvari malo pomešaš med seboj in si kakšno zgodbo zapomniš skozi svoje otroške oči.

Nekega dne smo šli na sprehod do vaške gostilne, na kosilo, kavico ali deci, kaj jaz vem, kaj so naši starši takrat počeli, oni so bili itak iz drugega planeta, kdo bi jih razumel, pa še stari kot zemlja, tam nekje, okoli trideset. Skratka, sedeli smo v gostilni in na mizi je bila revija z naslovom "Moj vrt". Nisem še hodila v šolo, vendar sem črke že poznala (o madoniš, iz naše pa še nekaj bo, so se takrat še veselili) in jih počasi začenjala povezovati v besede. Pa sem počasi brala moooooojjj vvvvrrrrrrt (beri: moj v rt, v rit, če bi lepo napisali), meni se je zdelo krasno, razumela nisem, kaj pomeni (jasno, če sem pa narobe prebrala, vsebina revije z mojim naslovom bi bila popolnoma drugačna od tiste prave), vsi tisti vesoljci so se pa nasmejali do solz. Ja, otroci so pa res eno samo zadovoljstvo!

No, leta so minila, počasi sem tudi sama postala kot zemlja star vesoljec in na svojem balkonu (po novem tudi z novo lepo belo ograjo, takšno iz pravljic) imam tudi svoj/moj (pravzaprav najin) vrt. Čisto pravi, z bazililko, rožmarinom, peteršiljem in celo koruzo. Pridružil se jim bo pa še paradižnik, pa še kakšna začimba. Že zdaj se veselim vseh tistih finih osmic, ko se bodo sestavine z balkonskega vrtička polupčkale s sirčkom, lososom, olivcem in skupaj zaplavale v dobrem Alfonzovem vinu.

Iz Ljubljane v Rateče v petih urah

Kolikor se spomnim, je blo vedno tako, da si prišel do Jesenic hitro, potem si pa mislil, da si že v Kranjski gori, pa se je vseeno še kr nekaj časa vleklo...ampak, ker si bil v avtu, ni blo kšne večje panike. No, zadnjič so se pa fantje nekaj menili, da bi šli do Rateč kar s kolesi. Kar je še malo dlje od Kranjske gore, pa še malo počasneje, kot z avtom. Punce naj bi se pa pripeljale z avtomobili polnimi piknik pijače in jedače. Glede na to, da mene vedno bolj mikajo izzivi in glede na to, da bi šla letos rada s kolesom v Pulo, se mi je zdel tale trip krasna ideja. Pa sem rekla, da grem tudi jaz s kolesom.
Priznam, bolj, ko se je bližala sobota, bolj sem upala na dež, šanse zanj so bile velike, saj je ves maj prej in pol deževalo. Ampak očitno je nekdo tam zgoraj menil, da se moram soočiti z izzivom in je dotično soboto odpru nebo, razmaknil oblake, na veliko modrino porinil sonce in nam omogočil vrhunski dan za kolesarjenje. Nisem počepnila, kar sem rekla, sem rekla, grem pa pika.

Dobili smo se ob 7ih zjutraj in se lepo lagano sportski odpeljali po sivi poti na Gorenjsko. Šlo je neverjetno lahko, v Kranju smo bili kot bi mignil, po ravnem, po klancu gor in dol, ob cesti, po kolesarski poti, malo po pločniku, enkrat spredaj v koloni, drugič zadaj... Tudi od Kranja smo šli lepo po stari cesti naprej, občudovali naravo, veliko modrino neba, prepredeno s snežno belimi oblaki, ki se je nekje daleč dotikala vrhov gora in pod njimi živo zelene trave. Barve so bile, kot bi jih narisal Bojan. Ali pa jaz v Picassi. Dan je bil res ču-do-vit! V Podbrezju je na nas prežal največji in najdaljši dvig, pa smo tudi tega zgrizli brez težav. Sama nad sabo sem bila navdušena, vesela, da me ni bilo treba nikjer čakati, ali bodriti. Vsi tisti počepi pri Sokolu in Josipu se ja morajo nekje poznati. Na Jesenicah je bil drugi postanek, da smo se odžejali in nafilali z energijo, nato pa po cesti samo še do Mojstrane in od tam po turistični poti do Rateč. Fantastično!

94 kilometrov, po stari cesti od Ljubljane do Rateč, sem premagala brez težav, fantje so mi nadeli naziv "Železna Lady", ker nisem popustila niti za trenutek (kaj bi šele bilo, če bi imela specialko, namesto treka?). Pet ur je minilo, kot bi trenil in zadovoljstva na koncu se skoraj ne da opisati. Poezija! Bil je res en lep topel majski dan.

Hepi. Just be hepi.

Dobr je. Zlo je dobr. Hepi B.dej to me.
Sancin prav na zdravje, js pravm prav.

Kuhano vino

Začela se je čisto prava mrzla zasnežena zima. Ogrejemo se lahko na več načinov in en od njih je gretje od znotraj na ven s kuhanim vinom. Lahko je belo, lahko rdeče, lahko kar oba, če je družba večja in okusi različni. Za pripravo potrebujemo klinčke, cimet, limone, sladkor in nekaj kapljic citronke. Vino kuhamo na šibkem ognju in pazimo, da ne zavre, kajti takrat bi ves alkohol izgubil svojo moč, česar si pa ne želimo, kajne? Kuhano vino lahko pijemo solo, v dvoje, ali povabimo prijatelje, da nam pomagajo prazniti lonce. Pomembno je, da ga je dovolj, da preženemo mraz iz kosti in si narišemo nasmeh na ustnice. Nasmeh narišejo prijatelji, ne vino (no ja...včasih pomaga tudi vino). Pa na zdravje!

Sneg!

Sneg je zapadel. Spet. In še kar pada. Men je sneg všeč. Fajn se je kepat in noret po beli podlagi in bit čiiist moker, pol pa hitro na toplo pred vročo peč, ali pa vsaj radiator. Zima mi je fajn, rada jo imam, če se toplo oblečeš, niti mraza ne opaziš, če stopiš še na kakšen malo višji hrib, ujameš tudi sonce. Zima mora bit. Je pa res, da paše pozimi tudi kam na toplo, da se pregreješ, zafrkneš letni čas in se za nekaj časa znebiš neonske podlage na koži. Letos grem na drug konec sveta in mislim, da imam malo treme zaradi tega. Samo se ne sekiram kej preveč, ker vem, da bo trema ostala v časovnem stroju, imenovanem letalo. Tam snega sicer ne bo, bom pa zato še višje skakala po vroči mivki. Ouje!

Novoletno druženje

No, pa se je začelo. Prvega v mesecu smo zapečatili s prvo letošnjo novoletno zabavo. Tradicionalno smo se šli slow food na Kurnu z vsemi njihovimi specialitetami. Tudi tokrat sta se na vodilnih mestih prerivali krača in špinača s pinjolami, družbo pa jima je delal nič hudega sluteči, slastni, topli in buhteči kuhan pršut. O ti mljac, kok je bil dober! Fino je blo, dobro smo zapečatili konec letošnjega leta in napovedali super krasno leto trinajst. Če bo samo pol takšno, kot je bilo letošnje, bo super ultra dobr fajn. Hej ho, let's go!

Pravijo, da je ena A

Polt bela kot sneg, usta rdeča kot kri in lasje črni kot ebenovina...okej, lasje so mal svetlejši, ostalo pa kar nekako drži...pa sem šla in jo dala, tri deci baje.
Pravijo, da je ena A, ali sem negativna ali pozitvina mi povedo naslednjič, polna hemoglobina (kljub temu, da sem celo otroštvo poslušala, kako imam slabo kri, eat that!) in da mi blazno hitro teče. Ja ja, dobr se mi pretaka kri po žilah.
Priznam, mal me je bilo strah, malce so se mi zašibila kolena pred pogovorom z zdravnico (kaj pa če me zavrne) in tik preden sem vstopila v prostor, kjer ti jo začnejo puščati. Ko se je začelo, je pa steklo, kot po maslu...oz, po žilah, oziroma...skratka, šlo je gladko in občutek po tem, je bil fenomenalen. Res, kot bi zmagala na kakšni pomembni tekmi. Čez štiri mesece se zagotovo vrnem, pa tudi, če jim moja krvna skupina že pljuska čez rob ajmarjev. Več kot nas je, ki jo lahko damo, več nas je, ki jo potrebujemo. Dobro zame, dobro za druge, ouje!

Tole so trenutne zaloge krvi... Katera skupina ste pa vi?

http://www.daruj-kri.si/

Praznično vzdušje

Zadnjih nekaj fotk je bilo bolj temačnih in sivih, pa naj bo naslednja raje veselejša. Prazniki so pred nami in noč čarovnic, oboje sicer bolj resno, kot veselo, pa vendarle. Zunaj spet napovedujejo dež in meglo, praznik je turobnejše narave, čarovnice pa tudi ne pomenijo nič dobrega.
Vse skupaj lahko vidimo tako, lahko pa na prihajajoče dni pogledamo tudi drugače, v tem tednu bomo imeli dva vikenda, če bo zunaj megla in dež, bo doma še toliko bolj toplo, imeli bomo veliko časa za druženje s familijo in prijatelji, spomnili se bomo tistih, ki jih ni več, z okenskih polic se bodo smejale osvetljene buče, na britofih močno žarele sveče, grem stavit, da bomo tudi kaj dobrega pojedli in popili, kot se za praznik (kakršen koli že) spodobi, nekateri se bodo po ameriško našemili in poveselili. Mislim, da je tale fotka super primerna za dni, ki prihajajo, jeeeeej, luštn se mejmo, družimo se in zabavajmo pa bo sonce že prišlo. Prej ali slej.

Sonce

Ali ste si kdaj zaželeli objeti sonce?
Kako bi to pravzaprav lahko storili? Če splezamo na najvišjo goro sveta, ali tam lahko objamemo sonce? Kaj pa, če bi ga ujeli v ogledalce, bi ga potem lahko objeli? Mogoče bi sonce lahko objeli na gladini morja, kjer se brezskbno blešči. Kaj pa na koncu sveta, tik preden pade v morje, bi ga tam lahko objeli? Pa bi bilo sploh varno objeti sonce, ko je tako vroče in žgoče in vedno bolj nevarno? Mislim, da je najpreprostejša rešitev ta, da preprosto pustimo soncu, da objame nas. Pojdimo ven, sprostimo se, zaprimo oči in dovolimo, da nas sonce objame od glave do peta, naj nas poliže po celem telesu, naj nam zleze pod kožo in nas objame tudi od znotraj, naj sonce postane del nas. Če je treba, se mu gremo lahko nastaviti tudi na vrh gore ali na gladino morja, kjer koli se nam zdi, da nas bo najlaže našlo. Kadar je najbolj žgoče je seveda bolje, da se mu malo skrijemo, ali se vsaj zaščitimo pred njim. Saj ni samo krivo, sonce samo po sebi nam noče nič žalega, vendar včasih žal ne more nadzirati svoje moči in nam njegov objem lahko škoduje. Preveč nas ima rado, samo je pa tako otroško naivno, da se včasih lahko preveč prepusti in nas poškoduje. Takrat ga je treba le pravilno usmeriti, pa je vse vredu.
Zima prihaja, sonca ne bo vsak dan z nami, zato izkoristimo dneve, ko se nam smeji z neba in mu stopimo nasproti. Kakšen dan se bo treba bolj potruditi zanj, sploh v tej naši Ljubljanski kotlini, kjer pozimi večkrat zmaga megla. Bomo pač skočili na bližnji hrib ali se odpeljali proti morju, trud bo zagotovo poplačan. Dovolimo soncu, da nas objame.

Vikend gre

That friday feeling, you just can't keep it in. A ne? Kakšni petki so res taki, tale zagotovo je. Topel in sončen, tak lep jesenski, pravzaprav naj bi bil indijansko poletni. Že tri dni. Jaz pa brez perjanice. Ne smem pozabiti in se bolje pripraviti na naslednje indijansko poletje.

Knock knock.
Who's there?
Weekend.
Weekend who?
We can do anything we want.

Friends will be friends

Zadnjič smo se dobile tri stare prijateljice. Ne stare po letih, pač pa dolgoletne, poznamo se praktično že vse življenje. Naše prijateljstvo je trdno, tudi če se vidimo res zelo redko. Še vedno živimo vse tri v istem mestu, niti ne tako zelo daleč, nobena od nas ni zapečkarica, ki bi nenehno čepela doma, pa nas je življenje vseeno odpeljalo vsako v svojo smer. Vsaka ima svojo službo in po svoje preživlja prosti čas. To, da smo se me tri dobile, je bil res neke vrste dosežek. Dogovarjanje za ta podvig bi lahko merila v mesecih, če ne celo v letih. Grozno, saj vem. Zelo mi je žal, da se ne vidimo pogosteje, ker mi je v njuni družbi prijetno. Zadnjič je bilo točno tako, kot da se ne bi videle le nekaj ur, ne pa nekaj mesecev. Pogovor smo nadaljevale, kjer se je nazadnje ustavil. Kljub temu, da smo zdaj kakšno leto starejše in imata oni dve že vsaka svojo družino, smo bile vse tri, takole na kupu, spet le smrklje, polne energije, ki smo govorile ena čez drugo in povzročile, da je hiša pokala od smeha. Za še večji občutek domačnosti so poskrbeli copati s srčki in skodelice, ki spominjajo na otroštvo. Od sedaj naprej si bom večkrat vzela čas za naše druženje. Rada ju imam in mislim, da se moramo potruditi, da se vidimo večkrat. Kaj nam pa ostane, če pozabimo na prijatelje?

Hribi

Trenutno so hribi sicer na pavzi. Za kar ni nobenega posebnega razloga, tako se je pač zgodilo. Prevladalo je morje in reke in jezera, hm voda torej. Mogoče je pa letos leto vode in grem nevede s tokom. Tako in tako bi večina rada, da gremo vedno s tokom, vedno v skupini, vedno tja, kamor grejo vsi. Zakaj že? Zato, da bomo vsi doživeli iste stvari? Če bi šli vsi lepo pridno s tokom, bi bilo na tem našem svetu fino lepo dolgčas. Zato je treba včasih narediti nekaj, kar ne naredi vsak, pa magar je to skok na vrhu hriba, kjer sicer vsi počivajo in malicajo. Dejmo skočt, tri, dva, ena, hop, pa smo vsi hkrati v zraku in nastane ena taka super fotka in lep spomin. Ko po dolgem času naletim na svoje hribovske fotke, me zasrbijo podplati in stisne pri srcu. Kljub temu, da mi leto vode paše, pogrešam hribe, upam, da kmalu zagrizem v kolena in se poženem na kakšen vrh. Fantastičen občutek je, ko ob devetih zjutraj nekje na dvatisoč metrih odviješ sendvič, ki si ga pripravil v polsnu in narediš požirek čaja iz termovke. Takrat veš, da se je splačalo zgodaj vstati in puščati za seboj potno sled. Zaradi tistega nebeškega občutka, ki preveva na vrhu, me v skok kar samo nese. Huh, gremo v hribe?

Okoli Ljubljane s kolesom

Včeraj so napovedali zadnji topel sončen dan. Danes naj bi deževalo in ozračje se ne bo več ogrelo nazaj na poletne temperature. Mene dež ne moti, tudi jesen in zima me ne motita. Rada imam vetrovne sončne jesenske dni in mrzle sončne zimske. Megla je res tista bolj zoprna reč, ki se zgodi pozimi, vendar se jo da preživeti. Se pač več zadržuješ doma in mogoče celo kaj postoriš, pospraviš omaro, za katero poleti ni bilo časa. Če si pa zaželiš sonca, pa ponavadi tudi ni treba visoko, lani je bila že Šmarna gora dovolj, da smo se povzpeli nad oblake in uživali v toplini sončnih žarkov. Nebeško je bilo. Vseeno pa sem včerajšnji zadnji topel sončen dan izkoristila za srkanje zadnjih sončnih žarkov. Maja se mi nikoli ne uspe udeležiti pohoda okoli Ljubljane, pa sem zdaj zajahala svoje kolo, svojega mestnega šklepetalčka in šla po PSTju okoli Ljubljane. Fina pot je, ponekod super označena, s tistimi žigi v cesti na vsakih deset metrov, kot da bi od enega do drugega lahko zašel, spet drugje pa so oznake dobro skrite in jo z lahkoto ubereš v napačno smer. Glede na to, da je bilo pomembnejše kolesarjenje, kot natančno držanje poti, mi je bilo popolnoma vseeno, če sem kje odvila v napačno smer. V vsakem primeru sem prevozila dobrih 26 kilometrov in se dodobra naužila sonca. Šklepetalček mi je pa pomagal pokuriti še kakšno kalorijo, tako da je bil ves dan prijetno koristno izkoriščen. Z dobrim telefonom in pravo aplikacijo lahko vso pot spremljaš prevožene kilometre, čas, ki ga zanje porabiš, in porabljene kalorije, doma pa narediš še podrobno analizo vzponov in spustov in še česa. Super so ti pametni telefoni, oni res vejo. Komaj čakam naslenji zadnji topel sončen dan, ki nam ga bojo napovedali, da grem laho še en krog, tokrat v drugo smer.

To je morje

Morje je voda in sonce in skale in škržati in čuk, morje je sol na koži in mokri lasje, morje je vonj po sončni kremi in poletne oblekice, morje je sprehod po kamnih razgretega obmorskega mesta, koncert na prostem, morje so sveže ujete ribe pečene v ponvi, morje je paradižnik z vrta in kifeljčar v pečici, morje je bevanda ali gemišt, morje so sončna očala, plavutke in maska, morje je v dvoje ali v družbi, lahko tudi solo, morje je dobra knjiga ali žuta štampa, morje je v kampu, apartmaju ali pod zvezdnim nebom, morje je v senci borovcev in na žgočih skalah Kamenjaka, morje je Safari bar in mokra brisača, morje so školjke in kamenčki in lepi spomini, morje je od maja do oktobra, lahko tudi pozimi, morje je blizu, morje je v meni. Ves čas!

Črkovnjak

Še malo, še čisto malo, pa bo. Končno! Samo pet let sem rabila, da sem ga očistila, zbrusila, prebarvala in posprejala. Zdaj ga čaka le še pribijanje na steno in vstavljanje školjkic, kamenčkov in ostale krame, pa bo slika popolna. Včasih je v sebi skrival vse črke abecede, od A do Ž, velike tiskane in male, ozke in debele, vejice, pike in vprašaje... vsa mogoča sredstva izražanja, ki jih že od nekdaj uporabljamo v knjigah, časnikih ali revijah. Tale črkovnjak je bil le en od številnih v veliki tiskarski mizi in vsi so bili polni črk, večkrat zamazanih z barvo, kot ne. Koliko zgodb je bilo povedanih z njimi! Zdaj bo pa s pridihom starega osvežil mojo novo vijolično steno. Mmmm bo lepo!

črkovnják -a m (á) tisk. predal, v katerem so vložene črke za ročno stavljenje

oč

Tud tazga frajerja imamo pri na doma ja, v hlačah na zvonec in ozkih srajčkah. Uf ja, fejst je bil, fejst je še vedno. Pa še za nas lepo skrbi. Priznam, sem kar njegova, mu kar verjamem, ko kaj reče. Pa še najboljši motovilec na svetu pripravi, mljaca. Danes praznuje, kakšno leto več ima sicer, kot na fotografiji, ampak zgleda pa skoraj enako. Rada ga imam. Zelo.

Rdeče-beli prt

Rdeč in bel kockast prt ne sme manjkati na pikniku. Brez njega piknik v naravi, ni pravi piknik. Ok priznam, da se tudi brez njega, lahko ležiš na mehki deki, na brisačah, na čemerkoli, kar preprečuje, da bi ti zemlja in trava mazala krilo in hlače. Ampak rdeče-bel prt naredi piknik. Poleg prave družbe, se razumemo. In hrane. Pa pijače tudi. Letos smo se šli že kar nekaj piknikov in moram priznati, da niti enkrat nismo imeli s seboj rdeče-belega prta. Doma ga nimam, ostali ga tudi niso imeli, ali se je pa zgodilo, da je piknik nastal tako spontano, da smo na prt popolnoma pozabili. Kljub temu so bili vsi letošnji pikniki super. Fantastični celo! Na prt nisem niti pomislila, dokler se zadnjič nisem zbudila v hiši z rdeče-belimi zavesami. Rdeče-bele zavese in zunaj smrekov gozd. Za piknik mi je bilo malo mar, pogled skozi okno je namigoval na cel kup drugih fajn stvari, ki se še kanejo zgoditi. Zdaj pa ne vem, je bilo to zaradi rdečih in belih kockic, ali zaradi družbe?