Portich

 

Letos so na Kamenjaku odprli nov kafič. V najbolj senčnem in mrzlem zalivu, ki je bil itak ves zaraščen, so spucali breg in postavili leseni bufeljc, s fino leseno teraso, štantom za DJa in pogledom na morje.

Mogoče še kej?

Ja seveda, muzika je vrhunska, folk je ves v istem filmu, saj v Portich res pridejo samo tisti, ki jim elektronka odgovarja, skratka vzdušje je odlično, muzika nežno boža ušeska in če je dan vsaj približno topel, tudi mraza ni nobenega. Poleti pa sploh ne, pa čeprav se letos kar naprej nekaj zliva z neba. Saj veste, na Kamenjaku itak nikoli ne dežuje!

Rio de Fužine

Če hočemo, da bo zime konec, moramo pokopati pusta. Še prej mora biti pa seveda rajanje. Tega se v Domu starejših občanov na Fužinah dobro zavedajo, zato vsako leto priredijo Rio de Fužine, veliki pustni karneval na katerem izbirajo masko z najdaljšim nasmehom, najbolj okroglimi lasmi in najbolj glasno obleko. Lani smo bili prvič in letos mi še na pamet ni prišlo, da bi ga zamudila. Neverjetni so! Kakšne maske, kakšen žur! Otvorili so ga kavboji, ki so vsak na svojem konju prijahali z divjega zahoda. Nekaj se jih je pripeljalo celo s kočijo.

Kavbojsko veseljačenje so presenetili indijanci, ki so jih napadli iz zasede in s katerimi so se najprej spustili v trd boj, na koncu pa le pokadili cigareto miru, da se je zabava lahko nadaljevala.

Sledil je skok v prihodnost in invazija robotov. Prve počasne vesoljske gibe so nadgradili z Macareno in navdušili zbrano občinstvo. Mene zagotovo.

Žur se je že dobro razdivjal, zato so prihiteli policaji, ki so imeli že tako in tako polne roke dela z zaporniki. Celo sodnika so imeli s seboj, da so lahko vsak spor rešili kar na licu mesta. Priletela je še jata netopirjev, pripluli so mornarji z gusarjem, ogledali smo si lahko tudi hokejsko tekmo in pomagali navijačicam z bučnim navijanjem, ki mišk ni prav nič motilo, saj so še duhce opozorile, da morajo biti bolj glasni, če jih želijo prestrašiti.

Bil je res pravi žur, ki sta ga povezovali dami iz dvajsetih let, sestri Mary in Jane (Hm, zanimiva izbira imen, kajne? Se človek kar neha čuditi od kod toliko idej za vse te kostume.)

Po podelitvi nagrad so se zavrteli vsi, tisti  v maskah in tisti brez njih, fantje in dekleta, dedki in babice, vsi zaposleni v domu, sorodniki in prijatelji, ki so prišli le na obisk. Rio de Fužine z lahkoto parira vsem velikim karnevalom po Sloveniji, le da se ta odvija v notranjih prostorih. Se mi pa zdi, da bo prihodnje leto treba poiskati večji prostor za prireditev, saj je vsako leto več skupinskih mask in še več obiskovalcev. Naša mama je uživala, mi tudi, krofe smo pojedli in še eno lepo popoldne se nam je vtisnilo v spomin. Pa čeprav le za trenutek.

S tem pogledom se leto najlepše zaključi. Pa začne tudi.

Morje. Meni je fajn poleti in pozimi, včasih še posebej pozimi, ko tam vlada tisti zimski mir, še posebej, če je dan sončen in nevetroven. Tik pred zaključkom preteklega leta sem ga šla pozdravit na Kamenjak (tam je morje itak vedno najlepše) in bilo je čarobno. Fin zaključek je naredil tale pogled, tudi, če sicer ni bilo vse čisto tako, kot bi lahko bilo, so se stvari kar nekako postavile v red. Bo pa drugo leto bolje.

Gremo v hribe. Vroče bo.

Napovedujejo nam peklenski vikend. Super! To smo čakali! Ja, smo ja, no ja, vsaj jaz sem. Če je že poletje, naj bo vroče kot pes in naj se cedi iz nas. Zdaj je čas, da nam pregreje kosti in napolni telo s sončno energijo, zdaj je čas za luft in svež zrak (pa čeprav včasih malce zatohlo stoječ), zdaj je čas za hlajenje v morju, jezerih in rekah, zdaj mora biti vroče. In vroče bo. Krasno!

Takšno vročino seveda težko prenašaš v stanovanju v bloku, še posebej, če je to brez klime (itak je ne maram kaj preveč), zato je treba nekam na hladno. Na morje? Jasno, poleti se hodi na morje. Tam je morska voda, ki se letos kar naprej nekaj meša z burjo, tako da pravijo, da je bolj hladna, kot ne. Ko nisi v vodi, pa se lahko hladiš v senci borovcev. Super fino fajn vikend. Lahko pa greš tudi v hribe. Ooo ja, tam bo šele hladno, zna biti, da bo samo 25 stopinj! Fino je na Gorenjskem, recimo na Pokljuki, svež gorski zrak (prav nič zatohel), diši bo smrekah in proti večeru si lahko že oblečeš pulover, da te ne zebe preveč. Da ne govorim o tem, kako se fino spi, odprto okno, luft in topla odeja. Po dolgem delovnem tednu se v sobotno jutro zbudiš kot prava gorska roža. Nato sledi močan zajtrk, kufet pa gojzarje gor in tja med skale, še višje, še učke spočit na okoliških vršacih. Ta vikend gremo torej na Gorenjsko, kar vključuje tudi kopanje v jezerih, Bohinjsko in Blejsko z lahkoto konkurirata morju. Ipak je poletje, in ni ga čez skok v vodo po celodnevnem hribolazenju. Mmm bo dobr.

Piknik v parku

Poletje je res en tak fajn letni čas. Ne rabiš veliko, da se imaš odlično. Zelo na hitro smo se zmenili, kje in kdaj, kdo bo pripravil prigrizek, sladico in kdo bo šel iskat nekaj za pit. Vsak pod roko stisne še eno deko (pisano in mehko seveda), frizbi v nahrbtnik, nekaj muzike na telefon in smo. Po službi ne greš domov, ampak lepo fino zaviješ v park Tivoli. Dovolj blizu in hkrati dovolj daleč od mestnega vrveža. Ob ponedeljkih res ni gužve, tako da z lahkoto najdemo senco pod košatimi drevesi, kjer razgrnemo deke in po njih razprostremo dobrote. En dva tri, pa je ponedeljek postal najlepši dan v tednu. Še dobro, da je šele prvi, kakšni mu šele sledijo!

Služba je pozabljena, danes je vendar nedelja (vsaj po počutju), dan za druženje, metanje frizbija in vsesplošno zabavo. Takšni dnevi so super, še posebej, če to pomeni, da nekatere prijatelje vidiš po dolgem času in znova ugotoviš, da bi jih rad videl bolj pogosto, ker si z njimi res lahko to, kar si. Na koncu si obljubimo "Čim prej ponovimo!" in to v tistem trenutku tudi resno mislimo. Pa nam bo res uspelo?

Lepo je biti sonce

Na most sva šla ujet še zadnje sončne žarke, pa sva ujela kar celo sonce.
http://www.youtube.com/watch?v=tOoL0xw-30o

Ceja

To je Ceja. Otok v okolici Kamenjaka, tam pri Premanturi, vasici, ki paše k Puli, tam nekje čisto na koncu Istre, na samem rtu. Cejo smo gledali vsak dan, vseh deset let in nekaj, kolikor smo jih preživeli na naši parcelci. Čez poletje seveda, pozimi nismo hodili na morje, na naši parceli je rastla trava in preraščalo jo je robidovje, pa še vojaki so jo okupirali, tako da za nas ni bilo prostora. Cejca, kot ji pri nas radi rečemo, mi je prirasla k srcu malo bolj, kot so mi tudi vsi ostali otočki tam okoli. Pa niti ne vem zakaj, nič posebenga se ni zgodilo v povezavi z njo, bila je prvi otoček, na katerem je zrasel bife in kjer je včasih tudi ponoči gorela luč, ker so imeli zabavo. Ampak vse to mene takrat še ni zanimalo, sem bila še prevelik otrok. Zanimala me je le Cejca, otok kot tak. Večkrat smo jo obiskali, prehodili in se kopali v njenih skrivnostnih zalivčkih. Vse to smo sicer počeli tudi na ostalih otočkih, raziskali smo čisto vsakega posebej, vendar ima Cejca vseeno neko posebno mesto. Bila je vsak dan tam, prva, ki si jo zagledal, ko si prišel na morje in zadnja, kateri si pomahal, ko si žalosten odšel nazaj v Ljubljano.

Vrtiček raste, raste in se zeleni*

Še malo, pa se ne bo več dalo odpreti balkonskih vrat! Vse je zeleno, koruza je že skoraj do stropa, limon je že šestnajst pokukalo iz zemlje, še malo pa jih bo treba cepiti, bazilika se bohoti in dehti, peteršilj se seklja za v tržaško in rožmarin za na ribe, paradižnik pa cveti, da ga je pravo veselje pogledati, da o čilijih sploh ne govorim, še malo pa nas bo pekel že pogled nanje.

Fino je met svoj vrtiček, mimogrede odplavam na svojo kmetijo, kjer bi se takole bohotili pridelki na njivi in začimbe v loncih okoli hiše, pa nekaj oljk na bregu, s katerega bi bil čudovit pogled na morje...oh ja, saj bo, nekega dne bo tudi to....pa velika kamnita miza na vrtu, vinska klet in bazen, pa...ja, pa veseli ljudje in smeh do neba, nekega dne bo vse to. Do takrat pa, mala terasa, spodaj Ljubljana, pomanjšana...in veseli ljudje in smeh do neba!

*je treba zapet na melodijo iz "Ježek teka, teka in se kotali
  http://www.youtube.com/watch?v=LrIZnjnHCWM

Boat trip po Ljubljanici

Takole zgleda Ljubljanski grad iz ribje perspektive. Ja ja, sej vem, kakšen grad? Kje? A tista pikica, tam daleč? Ja, točno tista pikica, tam daleč, na vrhu griča, grajskega griča. Tisto je Ljubljanski grad iz ribje perspektive. Res je še daleč, ampak kljub temu te prežame občutek domačnosti, ko ga zagledaš. Še posebej, če si že tri ure na vodi, imaš mokro majico, sonce pa je skrito za drevjem. Takrat si vesel, ko zagledaš grajski grič, ker veš, da ni več dolgo do cilja.

Pa ne me narobe razumeti, izlet je bil odličen. Do Podpeči so naju zapeljali, tam sva napihnila čoln, se vkrcala in smo šli, s tokom reke. No ja no, tak je bil vsaj plan, greva do Podpeči pa lepo s tokom do Livade, da se ne bova mučila proti toku. Mhm, seveda ja, moram povedati, da me je kar malo presenetila ta naša lena Ljubljanica, ki bi očitno raje bila jezero. Toka ni bilo nič, ob vsaki bolj blagi sapici pa naju je začelo nesti nazaj proti Podpeči. Še dobro, da je bil najbolj vroč dan v tem tednu in sonce še visoko na nebu, da se nama ni nikamor mudilo. Enajst kilometrov in kusur, kolikor je dolga pot od Podpeči do Livade sva premagala v treh urah in še malo, z veslanjem seveda. Večino poti samo na zadnji pogon, sem pa tja pa sva vključila še sprednje motorje. Pot je zelo prijetna, tudi na navadno torkovo popoldne je dovolj časa zanjo, kakšno soboto, ko je časa ves dan, bi se pa zagotovo zgodil še piknik na bregu. Levem ali desnem, se ne bova nič opredeljevala, kjer nama bo pot prekrižala kakšna luštna jasica pač.

Takšna je pa statistika tega kanuističnega izleta:

En tak, prav poseben dan

Včasih kakšen čisto navaden dan lahko postane najbolj poseben dan v letu. Pol ga prespiš in preživiš v Indiji Koromandiji, tistih nekaj trenutkov, ko si buden, pa je tako kul, da ga nikoli ne pozabiš. Sedmega sedmega smo bili včeraj, takšnega datuma ne gre kar tako spustiti mimo, kajne? Kava, ki to ni in šampanjec za zajtrk, potem pa pica in ležanje v travi, čist na off, pa čist hepi. Takšni dnevi štejejo in še se jih bomo šli. Še veliko.

Pa še en komad za takšne sedmica dneve http://www.youtube.com/watch?v=b7GhrUaNDAI

Karting

Dolgo je trajalo, da se je končno naredilo lepo vreme, zdaj smo ga pa le dočakali. Tako so vsi dnevi polni aktivnosti, ki bi bile sicer lepo razporejene čez mesec maj, zdaj so pa vse na kupu. Včeraj je bil na vrsti karting. Timbilding s piknikom, pravzaprav. Super je bilo, na novem karting placu http://karting-ljubljana.si/ na Brnčičevi so res lepo poskrbeli za nas.
Karting je fina reč, tudi če ima kdo malo teme na začetku, hitro ugotoviš, da ni prav nič nevarno in da se tista mini prdulja res dobro drži ceste. Prav res gre za nekaj narejenega iz kosilnice, kot je pred časom napovedal svoj naslednji projekt nek mulc tam v Brdih. Se moram pozanimati, če ga je že sestavil skupaj, heh iz kosilnice bo naredil gokart.
Je že res, da je včasih važno le sodelovati, vendar tudi zmagovalne stopničke niso kar tako, pa mini pokal in mini šampanjec tudi ne. Občutki vseh na stopničkah so bili, kot bi osvojili prvo mesto na dirki Formule 1, polivanje s šampanjcem zagotovo ni prav nič zaostajalo. Zagotovo še kdaj ponovimo!

Boat trip

Te srede so res top! Šibnem iz službe in čez pol ure sem že v drugem svetu. Tokrat je bil na vrsti krst najinega novega čolna. O ja, čolna ja. Kanuja, tazga za napihnt. V Dragočajni je krasen dostop do reke, z avtom prideš čist do vode, čeprav čoln tud za nest ni težek (vem, sva probala tud to), napihneš čoln, et voila, že veslamo. Dan je bil najprej sicer mal oblačen, ampak je sonce dojelo, da se nima kej skrivat in je zelo pogumno pokukalo izza oblakov. Pa sva šla mal gor, do jezu v Mavčičah, vmes poklepetala z ribičem, nazdravla za dobro plovbo in uživala v spustu po rečnem toku...čisto do mostu pred Zbiljskim jezerom. Tam pa obrat okoli stebra in nazaj, aha, nazaj ja, proti toku, hitremu toku...uf, sej pravm, trenirat je treba, da bojo roke močne, nikoli ne veš, kdaj ta moč pride prav. Če imate dovolj sklec, priporočam veslanje v gumici proti toku reke. Such fun!
Še bova šla, na reko, v morje, al pa na jezero...vode imamo letos dovolj, sonce se je tudi prikazalo in krst je bil uspešen, poletje give us your best shot!

Otvoritev morske sezone. Končno.

Pa smo ga dočakali! Prvi pravi vroč (skoraj poletni) vikend. V Ljubljani in čez pol Istre je sicer lilo kot iz škafa, strele so sekale in strehe so pokale. Čisto na koncu Istre, tam, kjer skoraj nikoli ne dežuje, je bilo pa jasno, zelo lepo in vroče. Točno tako, kot mora biti za otvoritev morske sezone.
Pa smo šli...nekateri s šotori, drugi z visečimi mrežami, dva pa v prikolico. Deset odraslih, dva otroka in dva psa, krasna družba, super vikend, fina otvoritev poletne sezone. Vsega je bilo dovolj, temperatura morja je ravno pravšnja za kopanje, temperatura zraka je takšna, da se vino ne segreje prehitro, pihalo ni nič, zato je roštilj z lahkoto opravil svojo nalogo, otroci so bili pridni, kužki tudi..ma krasno je bilo in komaj čakam nadaljevanje.

Moj vrt

Ko sem bila majhna, smo z družino vsako zimo hodili smučat na Soriško planino. Spali smo pri neki gospe v vasi Sorica, kjer so imeli tudi krušno peč, ob kateri smo lahko posedali, lesena tla, polna velikih grč in grozeča ogledala, ki so visela pod stropom nagnjena proti tlom. Mogoče so bile celo slike, ne spomnim se natančno, bi morala vprašati, se je le vse skupaj dogajalo v mojem rosnem otroštvu, ko lahko stvari malo pomešaš med seboj in si kakšno zgodbo zapomniš skozi svoje otroške oči.

Nekega dne smo šli na sprehod do vaške gostilne, na kosilo, kavico ali deci, kaj jaz vem, kaj so naši starši takrat počeli, oni so bili itak iz drugega planeta, kdo bi jih razumel, pa še stari kot zemlja, tam nekje, okoli trideset. Skratka, sedeli smo v gostilni in na mizi je bila revija z naslovom "Moj vrt". Nisem še hodila v šolo, vendar sem črke že poznala (o madoniš, iz naše pa še nekaj bo, so se takrat še veselili) in jih počasi začenjala povezovati v besede. Pa sem počasi brala moooooojjj vvvvrrrrrrt (beri: moj v rt, v rit, če bi lepo napisali), meni se je zdelo krasno, razumela nisem, kaj pomeni (jasno, če sem pa narobe prebrala, vsebina revije z mojim naslovom bi bila popolnoma drugačna od tiste prave), vsi tisti vesoljci so se pa nasmejali do solz. Ja, otroci so pa res eno samo zadovoljstvo!

No, leta so minila, počasi sem tudi sama postala kot zemlja star vesoljec in na svojem balkonu (po novem tudi z novo lepo belo ograjo, takšno iz pravljic) imam tudi svoj/moj (pravzaprav najin) vrt. Čisto pravi, z bazililko, rožmarinom, peteršiljem in celo koruzo. Pridružil se jim bo pa še paradižnik, pa še kakšna začimba. Že zdaj se veselim vseh tistih finih osmic, ko se bodo sestavine z balkonskega vrtička polupčkale s sirčkom, lososom, olivcem in skupaj zaplavale v dobrem Alfonzovem vinu.

Iz Ljubljane v Rateče v petih urah

Kolikor se spomnim, je blo vedno tako, da si prišel do Jesenic hitro, potem si pa mislil, da si že v Kranjski gori, pa se je vseeno še kr nekaj časa vleklo...ampak, ker si bil v avtu, ni blo kšne večje panike. No, zadnjič so se pa fantje nekaj menili, da bi šli do Rateč kar s kolesi. Kar je še malo dlje od Kranjske gore, pa še malo počasneje, kot z avtom. Punce naj bi se pa pripeljale z avtomobili polnimi piknik pijače in jedače. Glede na to, da mene vedno bolj mikajo izzivi in glede na to, da bi šla letos rada s kolesom v Pulo, se mi je zdel tale trip krasna ideja. Pa sem rekla, da grem tudi jaz s kolesom.
Priznam, bolj, ko se je bližala sobota, bolj sem upala na dež, šanse zanj so bile velike, saj je ves maj prej in pol deževalo. Ampak očitno je nekdo tam zgoraj menil, da se moram soočiti z izzivom in je dotično soboto odpru nebo, razmaknil oblake, na veliko modrino porinil sonce in nam omogočil vrhunski dan za kolesarjenje. Nisem počepnila, kar sem rekla, sem rekla, grem pa pika.

Dobili smo se ob 7ih zjutraj in se lepo lagano sportski odpeljali po sivi poti na Gorenjsko. Šlo je neverjetno lahko, v Kranju smo bili kot bi mignil, po ravnem, po klancu gor in dol, ob cesti, po kolesarski poti, malo po pločniku, enkrat spredaj v koloni, drugič zadaj... Tudi od Kranja smo šli lepo po stari cesti naprej, občudovali naravo, veliko modrino neba, prepredeno s snežno belimi oblaki, ki se je nekje daleč dotikala vrhov gora in pod njimi živo zelene trave. Barve so bile, kot bi jih narisal Bojan. Ali pa jaz v Picassi. Dan je bil res ču-do-vit! V Podbrezju je na nas prežal največji in najdaljši dvig, pa smo tudi tega zgrizli brez težav. Sama nad sabo sem bila navdušena, vesela, da me ni bilo treba nikjer čakati, ali bodriti. Vsi tisti počepi pri Sokolu in Josipu se ja morajo nekje poznati. Na Jesenicah je bil drugi postanek, da smo se odžejali in nafilali z energijo, nato pa po cesti samo še do Mojstrane in od tam po turistični poti do Rateč. Fantastično!

94 kilometrov, po stari cesti od Ljubljane do Rateč, sem premagala brez težav, fantje so mi nadeli naziv "Železna Lady", ker nisem popustila niti za trenutek (kaj bi šele bilo, če bi imela specialko, namesto treka?). Pet ur je minilo, kot bi trenil in zadovoljstva na koncu se skoraj ne da opisati. Poezija! Bil je res en lep topel majski dan.

Čez prvomajske na morje

Za prvega maja grem najraje na morje. Pravzaprav grem na morje najraje kadarkoli, ampak za prvega maja je tistih nekaj več dni na kupu, ki jih lahko združiš v kratke počitnice in pozabiš na delovno Ljubljano. Letos sem skočila na Cres. In Lošinj. Kamp Bijar pri Osorju je tako fino centalno pozicioniran, da noben izlet ni predaleč. En dan do Malega in Velega Lošinja, naslednji na Osorščico, potem še na Nerezinske plaže...pa do Lubenic in čez Cres lepo počasi nazaj domov.
Ja ja, tudi šest počitniških dni hitro mine, sploh če se imaš fino. Šotor, postavljen dva metra od morja, vsak večer s pogledom na sončni zahod, najboljša družba na svetu in pravi stekleni pecljati kozarci za vino, ne morejo pomeniti ničesar drugega, kot zelo lepe prvomajske počitnice.

Topel majski dan

Pomlad je. Al je poletje? Težko rečt, za nami je že nekaj takih dni, ki bi bili z lahkoto poletni. Rada imam Ljubljano v tem letnem času, s takimi temperaturami in barvami. Zelena in modra žarita iz narave, vse druge barve pa na ljudeh in iz ljudi. Dekca, kozarec vina, nekaj za piknt, šlape in fina družba, pa je dan narejen. OK, zame še krema za sončenje, ampak ta je tako in tako moj redni spremljevalec, pa še lepo diši, da jo imamo vsi radi.

Hepi. Just be hepi.

Dobr je. Zlo je dobr. Hepi B.dej to me.
Sancin prav na zdravje, js pravm prav.

Zima je.

Jeeeeeeeej, zima, sneg, mrzli sončni dnevi, angelčki v snegu, kepanje, sneženi možje, bela Ljubljana, lesketanje sonca na snegu, snežena srca in še in še. Zima je lepa. Če je pobeljena, toliko bolje. Če je mrzla in obsijana s soncem, je sploh super. Če greš pa lahko pozimi nekam na toplo, pa tudi ni švoh. Še malo, brojim sitno...še malo, pa zasneženo Ljubljano zamenjam za petintrideset stopinj, vlago in belo mivko med prsti. Kr kul, a?

Kuhano vino

Začela se je čisto prava mrzla zasnežena zima. Ogrejemo se lahko na več načinov in en od njih je gretje od znotraj na ven s kuhanim vinom. Lahko je belo, lahko rdeče, lahko kar oba, če je družba večja in okusi različni. Za pripravo potrebujemo klinčke, cimet, limone, sladkor in nekaj kapljic citronke. Vino kuhamo na šibkem ognju in pazimo, da ne zavre, kajti takrat bi ves alkohol izgubil svojo moč, česar si pa ne želimo, kajne? Kuhano vino lahko pijemo solo, v dvoje, ali povabimo prijatelje, da nam pomagajo prazniti lonce. Pomembno je, da ga je dovolj, da preženemo mraz iz kosti in si narišemo nasmeh na ustnice. Nasmeh narišejo prijatelji, ne vino (no ja...včasih pomaga tudi vino). Pa na zdravje!