Feels good to be home.

Saj je lepo it po svetu, srečat nove ljudi in spoznat nove kraje, kej dobrega pojest in se sredi zime naužit sonca in morja. Fino je to in zelo paše. Sigurno bom še šla.

Priznam pa tudi, da se je lepo vrniti domov, srečati znane ljudi, na znanih krajih, ob domači hrani...ooo ja, tudi to zelo paše. Prav res je, kar pravijo, da je povsod lepo in doma najlepše. Saj nič ne rečem, dom lahko tudi prestaviš, mogoče celo na drugi konec sveta, kamorkoli že, tam bo najlepše. Predvsem je pa najlepše tam, kjer je hkrati tudi srce. Ja ja, saj vem, nakladam, home is where the heart is, pa te fore. Ne morem si pomagat, če je pa res. Moj dom je bil tokrat z mano, tako da je bilo na drugem koncu sveta lepo ravno tako, kot doma. Le goveje juhe ni bilo, ta me je čakala tu, kjer je mrzla zima in topli ljudje.

Piknik v parku

Poletje je res en tak fajn letni čas. Ne rabiš veliko, da se imaš odlično. Zelo na hitro smo se zmenili, kje in kdaj, kdo bo pripravil prigrizek, sladico in kdo bo šel iskat nekaj za pit. Vsak pod roko stisne še eno deko (pisano in mehko seveda), frizbi v nahrbtnik, nekaj muzike na telefon in smo. Po službi ne greš domov, ampak lepo fino zaviješ v park Tivoli. Dovolj blizu in hkrati dovolj daleč od mestnega vrveža. Ob ponedeljkih res ni gužve, tako da z lahkoto najdemo senco pod košatimi drevesi, kjer razgrnemo deke in po njih razprostremo dobrote. En dva tri, pa je ponedeljek postal najlepši dan v tednu. Še dobro, da je šele prvi, kakšni mu šele sledijo!

Služba je pozabljena, danes je vendar nedelja (vsaj po počutju), dan za druženje, metanje frizbija in vsesplošno zabavo. Takšni dnevi so super, še posebej, če to pomeni, da nekatere prijatelje vidiš po dolgem času in znova ugotoviš, da bi jih rad videl bolj pogosto, ker si z njimi res lahko to, kar si. Na koncu si obljubimo "Čim prej ponovimo!" in to v tistem trenutku tudi resno mislimo. Pa nam bo res uspelo?

Topel majski dan

Pomlad je. Al je poletje? Težko rečt, za nami je že nekaj takih dni, ki bi bili z lahkoto poletni. Rada imam Ljubljano v tem letnem času, s takimi temperaturami in barvami. Zelena in modra žarita iz narave, vse druge barve pa na ljudeh in iz ljudi. Dekca, kozarec vina, nekaj za piknt, šlape in fina družba, pa je dan narejen. OK, zame še krema za sončenje, ampak ta je tako in tako moj redni spremljevalec, pa še lepo diši, da jo imamo vsi radi.

Žabarji

Že res, da živimo v beli Ljubljani, ampak pravijo nam pa kljub temu žabarji. Sej nč čudnga, če pa na vsakem koraku lahko srečas kakšno žabo. Recimo ob sedmih zjutraj pred blokom. Čist je bla okamenela, najbrž jo je zeblo. Zima ima letos res ta dolgo, še žabe so prišle pokukat, če jim je kdo stresel kamion ledu pred njihova zimska domovanja ali zakaj za vraga jih zebe, ko bi morale pa že razmigovati svojo plavalno kožico.

Kuhano vino

Začela se je čisto prava mrzla zasnežena zima. Ogrejemo se lahko na več načinov in en od njih je gretje od znotraj na ven s kuhanim vinom. Lahko je belo, lahko rdeče, lahko kar oba, če je družba večja in okusi različni. Za pripravo potrebujemo klinčke, cimet, limone, sladkor in nekaj kapljic citronke. Vino kuhamo na šibkem ognju in pazimo, da ne zavre, kajti takrat bi ves alkohol izgubil svojo moč, česar si pa ne želimo, kajne? Kuhano vino lahko pijemo solo, v dvoje, ali povabimo prijatelje, da nam pomagajo prazniti lonce. Pomembno je, da ga je dovolj, da preženemo mraz iz kosti in si narišemo nasmeh na ustnice. Nasmeh narišejo prijatelji, ne vino (no ja...včasih pomaga tudi vino). Pa na zdravje!

This is my church

This is my church. To je moja cerkev. No ja, cerkev, ki stoji blizu mojega doma. V splošnem me notranjost cerkva ne zanima kaj preveč, od zunaj mi je pa marsikatera všeč. Tale recimo, se mi zdi lepa. Rdeča, opečnata, z dvema zvonikoma, stoji na hribčku (no ja, to itak vse), pogled nanjo iz pravega kota, jo hitro lahko postavi v uvodnik kakšne grozljivke, ob lepem sončnem dnevu pa prav žari. Ima pa eno veliko pomanjkljivost, nima ure. Vse življenje že poslušam, da je ura za reveže na turnu in zato tudi venomer pogledujem proti cerkvenim zvonikom, saj ure ne nosim. Ta, ki je pa najbližje mojemu domu in na katero v zadnjem obdobju največkrat pogledam, pa nima ure. Le kaj so razmišljali? Nič, bi rekla. Dva zvonika, pa nobene ure. Eh peh! Vedno morajo biti posebneži. Tile, ki so načrtovali to cerkev so očitno menili, da bi ura kazila njeno podobo in so se raje odločili za zvočno obveščanje o trenutnem času. Zvonovi nas vsak dan spomnijo na to, da živimo v neposredni bližini cerkve, ob posebnih dnevih pa smo deležni še dodatnega cingljanja. Pojma nimam kaj vse to nabijanje pomeni, vem le da je glasno in precej pogosto. Pa sem mislila, da verniki vedo, kdaj je maša in jih ni treba na vsako petnajst minut klicati, naj le pridejo.

Dan mrtvih

Včeraj je bil praznik tistih, ki jih ni več med nami, no, vsaj ne na tak način, da bi jih lahko videli in se z njimi pogovarjali. Običaj je, da se na ta dan zbere družina in obišče bližnje in daljne grobove. Na britof se gre seveda lahko kateri koli dan v letu, vendar ob naših polnih urnikih največkrat kar malo pozabimo na to. Zato se mi zdi, da je ta dan kar na mestu, za vse tiste, ki se tudi tekom leta večkrat spomnijo na tiste, ki jih ni več, le do pokopališča se ne odpravijo, pa naj gredo vsaj na ta en dan v letu. Ni treba, da je to ravno prvega, se pa takrat zagotovo spomnijo, da bi šli lahko prižgat svečko, pa se tja odpravijo v enem od bližnjih dni. Sama se tistih, ki jih ni več, spomnim večkrat, na britof pa, priznam, tudi ne grem prav pogosto. Najbrž tudi zato, ker vem, da našedva poskrbita za to, da je pesek vedno lep, da grob krasi sveže cvetje in da tam vedno gori svečka. Tako pač to gre, urejanje grobov se prenaša iz roda v rod. Dokler bo tako, se bom vseh, ki so že na drugem bregu spominjala v zgodbah in jim svečko prižigala v mislih. Nikoli jih ne bom pozabila, niti tistih ne, ki jih sploh poznala nisem, ker so odšli že davno pred mojim časom. Vsi živijo v zgodbah in naj le ostane tako. Me zanima, kakšna zgodba bo ostala za mano?

Jašići

To je rojstna hiša moje stare mame. Nekoč je seveda imela streho in stene brez lukenj pa stopnice po katerih si stekel brez strahu, da bi kam padel. Ni ravno največja, vendar je bila za tiste čase hiša, kot vse ostale v vasi. Kamnita, s toplim ognjiščem, ob katerem se je stiskala številčna družina. Ko je bila mama majhna, niso imeli ne elektrike, ne tekoče vode, da o telefonu sploh ne govorimo, pa so se prav tako znašli. Baje niso imeli niti nogavic. Mama vedno pove zgodbo, da ji je ata, njen bodoči mož, moj dedek, kupil prve žabe, ko je sredi novembra pripotovala v mrzlo Ljubljano. (Praktičen je bil pa vedno.) V Istri so bile zime milejše, kot v Ljubljani. Sneg je zapadel le zelo redko, če sploh, temperatura se pa tudi ni spustila pod ničlo, pa so prišparali na žabah. Včasih so tako in tako imeli čevlje le za zimo, poleti jih niso rabili, pa še čuvati jih je bilo treba, da so dlje zdržali. Ja res, popolnoma drugačni časi so bili. Zdaj pa rabimo čevlje za v službo, čevlje za ven, ene za tečt in spet druge, dvoranske, pa gojzarje za v visokogorje in pohodne čevlje za na Šmarno goro, pa škornje z visoko peto in tiste za na hlače, pa.... no, pa saj se razumemo. Razvoj je šel naprej, jasno je, da smo šli tudi v številu čevljev na prebivalca v korak s časom.
Ta hiša, hiša moje stare mame, še vedno stoji tam, sredi Istre, v Jašićih, mali vasici blizu Pazina in Žminja. Dolgo že nisem bila tam. Nazadnje, ko sem bila še otrok in je tam še živelo nekaj članov naše družine po mamini strani. Zdaj tam ni nikogar več. Mlajše generacije so se odselile v večja mesta, starejših ni več. Hiša propada, vrt je zaraščen, na prvi pogled je vse skupaj zelo žalostno. Želim si, da bi nekoč lahko hišo obnovili, postavili novo, z istrskimi kamni in velikimi okni, z vrtom na katerem bi rastle oljke in kjer bi lahko ob veliki kamniti mizi uživala vsa naša družina. Jašići niso blizu morja, pa me to prav nič ne moti, zrak je tam vseeno morski, ljudje so prijazni, ni mestnega vrveža in hiša v sebi nosi zgodovino naše družine. Rojena sem v Ljubljani, vendar del mene pripada tej majhni vasici sredi Istre. Mogoče sem tudi zaradi tega tako navlečena na ta polotok, predvsem na njegov skrajni rt?

Aj lipo je u Istri
Piti i živiti
Samo neka nan dura.
(Gustafi)

Okoli Ljubljane s kolesom

Včeraj so napovedali zadnji topel sončen dan. Danes naj bi deževalo in ozračje se ne bo več ogrelo nazaj na poletne temperature. Mene dež ne moti, tudi jesen in zima me ne motita. Rada imam vetrovne sončne jesenske dni in mrzle sončne zimske. Megla je res tista bolj zoprna reč, ki se zgodi pozimi, vendar se jo da preživeti. Se pač več zadržuješ doma in mogoče celo kaj postoriš, pospraviš omaro, za katero poleti ni bilo časa. Če si pa zaželiš sonca, pa ponavadi tudi ni treba visoko, lani je bila že Šmarna gora dovolj, da smo se povzpeli nad oblake in uživali v toplini sončnih žarkov. Nebeško je bilo. Vseeno pa sem včerajšnji zadnji topel sončen dan izkoristila za srkanje zadnjih sončnih žarkov. Maja se mi nikoli ne uspe udeležiti pohoda okoli Ljubljane, pa sem zdaj zajahala svoje kolo, svojega mestnega šklepetalčka in šla po PSTju okoli Ljubljane. Fina pot je, ponekod super označena, s tistimi žigi v cesti na vsakih deset metrov, kot da bi od enega do drugega lahko zašel, spet drugje pa so oznake dobro skrite in jo z lahkoto ubereš v napačno smer. Glede na to, da je bilo pomembnejše kolesarjenje, kot natančno držanje poti, mi je bilo popolnoma vseeno, če sem kje odvila v napačno smer. V vsakem primeru sem prevozila dobrih 26 kilometrov in se dodobra naužila sonca. Šklepetalček mi je pa pomagal pokuriti še kakšno kalorijo, tako da je bil ves dan prijetno koristno izkoriščen. Z dobrim telefonom in pravo aplikacijo lahko vso pot spremljaš prevožene kilometre, čas, ki ga zanje porabiš, in porabljene kalorije, doma pa narediš še podrobno analizo vzponov in spustov in še česa. Super so ti pametni telefoni, oni res vejo. Komaj čakam naslenji zadnji topel sončen dan, ki nam ga bojo napovedali, da grem laho še en krog, tokrat v drugo smer.