Ko na morju postaneš lačen...

 Ko na morju postaneš lačen, rabiš lep jasen dan, ki je lahko tudi sončen...

...nekaj drv. Ni treba, da so enakomerno nasekana, bolj važno je, da so suha.

...dober ribji ulov. Lahko naravnost iz morja, če nimaš dovolilnice, volje ali sreče pa veljajo tudi tiste iz bližnje ribarnice ali od lokalnega ribiča.

..nekaj peteršilja, česna, olivnega olja in limoninega soka za tržaško omako. Razen, če si te čudne sorte, da ti vonj po česnu ne ustreza.

Nujno rabiš še žar, tisti pravi, iz opeke in kamna narejen in na drva zakurjen, tisti, katerega ogenj diši daleč naokoli in vonj po ribah mami mimoidoče, tisti, na katerem postane ogenj ravno pravšnji v trenutku, ko ti zmanjka materiala, ki bi ga na njem lahko spekel, pa zaradi tega nisi nič slabe volje.

 Saj se za piko na i posladkaš še s sladoledom, ki se na vročini ravno prav hitro topi.

Temu se pa reče sreda. Seveda.

To so te srede. Srede, ko je napovedana rekordno visoka temperatura, jaz pa si lahko vzamem frej in za večerjo uživam morski zrak, modro nebo in s soncem obsijano obalo. In tako še naslednjih nekaj dni... Včasih je življenje res fino. Včasih pa še bolj.

Tam, kjer se morje dotika neba

Fino bi bilo, če bi vam lahko povedala, da zato tako dolgo ni bilo nobenega zapisa, ker sem uživala na morski obali in vsak večer zrla v čudovite sončne zahode. No, pa temu ni tako. Prav pridno sem bila v Ljubljani in hodila v službo, pa še malo sem in tja. S skokom v morje je že zelo slabo kazalo, ko je prav na zadnji majski vikend nekaj odpadlo in sva lahko šibnila tja, na konec Istre.

Kakšna je vremenska napoved? Kaj me briga, na morju tako in tako nikoli ne dežuje, še posebej, če imaš sonce vedno s seboj. Vikend sva si še malo podaljšala in ga res spremenila v male počitnice. Poezija, vam rečem. Včasih je res treba vse spustiti iz rok in se odpraviti tja, kjer se morje dotika neba in zvečer zacvrči, ko sonce pade vanj, včasih je lepše poslušati zvoke narave, od tistih umetnih, ki nas obdajajo doma od jutra do večera, včasih paše biti nekje, kjer kopalnici ne vidiš konca in je kuhinja brez strehe. Tam nastajajo nova prijateljstva in se pišejo zanimive zgodbe.

Včasih je en vikend tako poln, da se ti zdi, da si bil na morju ves mesec.

S tem pogledom se leto najlepše zaključi. Pa začne tudi.

Morje. Meni je fajn poleti in pozimi, včasih še posebej pozimi, ko tam vlada tisti zimski mir, še posebej, če je dan sončen in nevetroven. Tik pred zaključkom preteklega leta sem ga šla pozdravit na Kamenjak (tam je morje itak vedno najlepše) in bilo je čarobno. Fin zaključek je naredil tale pogled, tudi, če sicer ni bilo vse čisto tako, kot bi lahko bilo, so se stvari kar nekako postavile v red. Bo pa drugo leto bolje.

Še zadnjič na morje?

V nedeljo se začne jesen. Natančneje sicer šele zvečer, ob 22:44, pa vendarle. Vreme bo sončno in dokaj toplo, primerno tudi za jadranje, tako da, če se letos še niste podali v objem velike modrine, je ta teden idealen za kaj takega. Mene morje ta vikend ne bo videlo, mogoče nasledenjega, držim pesti, da bo tudi sončen, idealno bi bilo, če bi se lahko na veliko razpisali o indijanskem poletju, tako kot lani. Lani je bil september res lep, indijansko poletje na vsakem vogalu, jaz sem bila pa brez perjanice. Letos jo imam, pa se poletje poslavlja, še dobro, da sem jo že peljala na lepše.

Poletja še ni konec

Ni še konec poletja, no, samo brez panike. Še gremo na morje, še bo vroče, še bomo veslal, se kopal in se skrival v senci pred prevročim soncem (uf sej res, novo kremo za sončenje moram kupit), še bomo jedl ribe in čakal, da sonce pade v vodo, še bomo plaval in skakal v šlapah okol, še vse to bomo počel, samo brez panike.
Ta vikend je v Puli napovedano sončno vreme, s temperaturami tam nekje okoli šestindvajst. Super! Gremo na morje, gremo se poletje! Juhej!

Via morje!

Dolg vikend so kratke počitnice, pravijo. Res je, zato grem kr na morje, zdej, zdej, še čist mal. Komaj čakam, da me prežame tisti dobri znani vonj po borovcih, mi v ušesih zaigra pesem škržatov in me objame večna modrina. En, dva, tri in že me več ni... Kam grem? Eh, saj ni važno, kar šteje, je družba, pa kjer koli že si. Ta vam pa zagotavljam, da je najboljša na svetu. Adijo in hvala za rože.

Ceja

To je Ceja. Otok v okolici Kamenjaka, tam pri Premanturi, vasici, ki paše k Puli, tam nekje čisto na koncu Istre, na samem rtu. Cejo smo gledali vsak dan, vseh deset let in nekaj, kolikor smo jih preživeli na naši parcelci. Čez poletje seveda, pozimi nismo hodili na morje, na naši parceli je rastla trava in preraščalo jo je robidovje, pa še vojaki so jo okupirali, tako da za nas ni bilo prostora. Cejca, kot ji pri nas radi rečemo, mi je prirasla k srcu malo bolj, kot so mi tudi vsi ostali otočki tam okoli. Pa niti ne vem zakaj, nič posebenga se ni zgodilo v povezavi z njo, bila je prvi otoček, na katerem je zrasel bife in kjer je včasih tudi ponoči gorela luč, ker so imeli zabavo. Ampak vse to mene takrat še ni zanimalo, sem bila še prevelik otrok. Zanimala me je le Cejca, otok kot tak. Večkrat smo jo obiskali, prehodili in se kopali v njenih skrivnostnih zalivčkih. Vse to smo sicer počeli tudi na ostalih otočkih, raziskali smo čisto vsakega posebej, vendar ima Cejca vseeno neko posebno mesto. Bila je vsak dan tam, prva, ki si jo zagledal, ko si prišel na morje in zadnja, kateri si pomahal, ko si žalosten odšel nazaj v Ljubljano.

Gospod Palca

Rada imam vse letne čase, tudi zimo, ko je mrzla in jesen, kadar je deževna, rada imam pomlad, ker se takrat narava prebuja in počasi lahko slečemo debele jakne (če imamo srečo), pa tudi vroče, zelo vroče poletje (kadar je takšno) mi je pri srcu. Vsak letni čas prinese nekaj svojega, nekaj, česar se lahko veselimo v naprej in uživamo, ko pride. Letos smo sicer skočili iz zime naravnost v poletje, kot da bi pomlad pozabila priti in se zdaj vsake toliko pokaže in nas malo pohladi in poškropi. Mogoče sta v teh kriznih časih pomlad in poletje združila moči in odprla skupno podjetje, pa zdaj malo na izmenično dozirata svoje storitve? Meni je prav, morje je toplo in sonce sveti, pa smo skočili za vikend na morje, podaljšani vikend pravzaprav, kar hitro postanejo mini počitnice.

Raziskovali smo neznane kotičke in spoznavali nove prijatelje. Med njimi je bil tudi mali navihanček, ki dobro ve, da se ni vredno prehitro utruditi, zato s seboj nosi stol, družbo pa mu dela prijatelj, gospod Palca. Gospod Palca je res poseben tič, zelo je vitek, da bi kopalke kar padle z njega, če bi jih nosil, mimogrede se pomeša med svoje prijatelje, da ga komaj najdeš (ga imam na sumu, da se včasih skrije zanalašč), vedno nosi kapo, ker ve, da je sonce škodljivo in zelo rad plava v morju. Gospod palca nam je krajšal čas ves vikend, pripovedoval nam je šale, pomagal kuriti ogenj, da smo lahko spekli ribe in bil ves čas z nami, da nam ni bilo dolgčas. Za nagrado smo ga narisali, njega res ni težko narisati, je potrpežljivo pri miru in nič ne menca za stranišče. Ko smo šli domov nam je pomahal v slovo in rekel, naj le še kaj pridemo, potem pa hitro skočil v morje in zaplaval.

Otvoritev morske sezone. Končno.

Pa smo ga dočakali! Prvi pravi vroč (skoraj poletni) vikend. V Ljubljani in čez pol Istre je sicer lilo kot iz škafa, strele so sekale in strehe so pokale. Čisto na koncu Istre, tam, kjer skoraj nikoli ne dežuje, je bilo pa jasno, zelo lepo in vroče. Točno tako, kot mora biti za otvoritev morske sezone.
Pa smo šli...nekateri s šotori, drugi z visečimi mrežami, dva pa v prikolico. Deset odraslih, dva otroka in dva psa, krasna družba, super vikend, fina otvoritev poletne sezone. Vsega je bilo dovolj, temperatura morja je ravno pravšnja za kopanje, temperatura zraka je takšna, da se vino ne segreje prehitro, pihalo ni nič, zato je roštilj z lahkoto opravil svojo nalogo, otroci so bili pridni, kužki tudi..ma krasno je bilo in komaj čakam nadaljevanje.

Čez prvomajske na morje

Za prvega maja grem najraje na morje. Pravzaprav grem na morje najraje kadarkoli, ampak za prvega maja je tistih nekaj več dni na kupu, ki jih lahko združiš v kratke počitnice in pozabiš na delovno Ljubljano. Letos sem skočila na Cres. In Lošinj. Kamp Bijar pri Osorju je tako fino centalno pozicioniran, da noben izlet ni predaleč. En dan do Malega in Velega Lošinja, naslednji na Osorščico, potem še na Nerezinske plaže...pa do Lubenic in čez Cres lepo počasi nazaj domov.
Ja ja, tudi šest počitniških dni hitro mine, sploh če se imaš fino. Šotor, postavljen dva metra od morja, vsak večer s pogledom na sončni zahod, najboljša družba na svetu in pravi stekleni pecljati kozarci za vino, ne morejo pomeniti ničesar drugega, kot zelo lepe prvomajske počitnice.

Full monty naked chef

Imam prijatelja, ki zelo rad kuha. Ponavadi kuha za manjšo družbo, pri sebi ali komu drugemu doma, kjer si na koncu vedno oblizujemo prste in strgamo lonce, da le ne bi šel noben grižljaj v smeti. Povedal nam je, da si že nekaj časa želi kuhati za večjo skupino ljudi, v čisto pravi gostilniški kuhinji in ker je treba dobre ideje uresničiti, smo izvedli Full monty naked chef (kot se običajno na teh kuharijah poimenuje) kuharsko popoldne.
Vsi imamo že dovolj zime, zato smo brbončice razveseljevali z morskimi sadeži, pili Tinto de verano in sanjali o poletnih pobegih na morje. Bilo je zabavno in zelo slastno druženje in zagotovo ga bomo ponovili.

Takole se pa konča post

Fajn teden je za mano. Na ven sicer ni bilo videti, pa čutiti tudi ne, na noter sem se pa verjetno prepucala. Toliko tekočine že mora pregnati vse strupe iz telesa, če ne vnašaš novih. Super reč je post, telo se spočije, zame je pa zanimiva izkušnja, še kdaj se ga lotim.
Malo tudi zaradi prvih dni po postu. Mmm, ja ja, to je tisto, zaradi česar je treba na post, da si lahko po njem privoščiš tak lep prehod nazaj na "normalno" hrano. Vikend je minil v morskem duhu, razni ribji namazi, kapesante, dagnje, kozice, sardelce mmm, vrhunsko. Prav res, vr-hun-sko! Se naješ, pa veš, da ješ same dobre stvari, zdrave, neškodljive, polne vitaminov in hkrati še zelo slastne. Še zdaj se mi pocedijo sline, ko pomislim na vroče mesnate kapesante, pa na ribji piknik na balkonu, pa na lososov namaz, pa na.....eh, na vse, kar se je v teh dveh dneh zvrstilo. Mljaca, js pravim. Fino je, če si lahko konec novembra, praktično v kratkih rokavih, na balkonu sredi Ljubljane, pričaraš morsko vzdušje. Res imam rada morje in vse, kar je povezanega z njim. Nekoč se preselim tja. Zagotovo.
Do takrat pa samo ena poletna http://www.youtube.com/watch?v=_colc4hU3nM.

Moj Bajči

Ko sm mela pol leta in sm bla prvič na morju v svojem najljubšem obmorskem mestu, je cel dan hodu do vode s steklenico radenske, da je nafilu tale oranžen škaf, v kermu so me proti popoldnevu skopal. Ja mene, tale buhtelj v oranžnem škafu. Se mi zdi, da me je mel že takrat rad, tud če je mogu zarad mene kr velik kilomentrov prehodt, pa tud, če sm znala bit kej sitna. Otroc so pač včasih sitni, čeprav sm bla js res pridna, pravjo, da sm bolj al manj spala pa jedla...no pa sej, tale fotka čist nč ne skriva, da sm mela že takrat rada ornk dozo mleka, lih tko, kokr mam zdej rada kruh. Pa tud kej druzga. Uglavnm, tale moj, nekaj let starejši bruder dons praznuje. Sej moški ne rabjo skrivat let, a? Pomoje ne, on zihr ne, ker tok dobr zgleda za telih svojih rosnih štirideset, da mi je kr mal smešn to cifro na glas izgovort. Kako štirideset?! Pa to so ja stari desci že! No ja, tko se mi je včasih zdel, zdej pa, ko sm tud sama kšn let starejša, kokr sm bla pr šestnajstih, se mi pa ta starost niti ne zdi več tok grozna, pa še brat tolk dobr nos te štiri križe, da se mi zdi, da so to ena prov fajn leta.
Želim mu, da bi mu v življenju vse teklo, tko kokr je treba, da bi ga Nina skos mela rada, pa da bi mu otroc vrnl vsaj delček tistga, kar je on men delu kot starejši brat. Ja ja, res je, me je mel rad, nč ne rečem, najbrž najbolj na svetu, sam muču me je pa tud tko, kokr se za starejšiga brata spodob. Pa veste kaj? Sem mu hvaležna za to, lepo otroštvo mi je naredu, tud on ja. Poleg staršev, sam pustmo zdej njih, dons je moj Bajči taglavn. Zi, rada te mam, veš.

Kje je obzorje?

Včasih je na morju takšna megla, da se ne vidi meje med morjem in nebom, pa ni zaradi tega pogled prav nič grši. Tale, zadnjič pri Trstu, je bil res super. Eni na vesla, drugi na močne mašine, eni blizu, drugi daleč, vsi pa bolj ali manj črno belo sivi. Obzorja ni bilo. Podlaga je bila ista zgoraj in spodaj, blizu in daleč. Včasih je super, da se meje ne vidi, katere koli...potem si dlje v pričakovanju. V življenju je včasih fino ne vedet, kako se bo zgodba pisala, tako si večkrat presenečen, prijetno presenečen seveda. Če pa za kakšen hip ni prijetno, pa kmalu bo...na koncu se tako in tako vse izide. Res. Prsežem.

Vaga

Zadnjič smo bili v Trstu. Prvotni plan je bil, da bi šli en krog po mestu, potem pa še na plažo. Kopat se. Oktobra. No, šetnja u grad je odpadla in smo šli kar direkt na plažo. Tja, v Miramar smo šli, na konec sprehajalne poti, kjer je kopalna ploščad. Kar zanimivo je bilo, pol ljudi je bilo skoraj v bundah, polovica pa v kopalkah. Naključni mimoidoči bi težko na prvi pogled ocenil, kakšna je temperatura zraka. Se je bilo treba ravnati kar po sebi. Moje ravnanje po sebi, so bile kopalke in skok v morje. Fantastično res! Morje je imelo še dvajset stopinj in prav luštno je bilo zaplavati konec meseca oktobra. Tega res ne naredi vsak, jasno je, da je tudi zaradi tega to poseben dogodek. Tudi zaradi tega, ne zgolj zaradi tega, sem rekla, kajti če sem na morju, res rada zaplavam. Predvsem pa nekje, kjer še nikoli nisem bila. Po kopanju se je treba takole, konec oktobra, takoj posušiti in obleči, na glavo nadeti tudi kapo, nato pa lahko še ležiš in uživaš na sončku. Konec oktobra se veliko hitreje prehladiš v mokrih kopalkah, kot poleti, pa še poleti se preoblačim.
Na tej isti plaži so imeli tudi vago. Tudi to je bilo prvič zame. Vaga na plaži, čemu že? Če si pretežak, toliko več plavaš? Na vagi je nekakšna tabela, predvidevam, da razmerja koliko kilogramov naj bi imel, glede na telesno višino. Morda pa nad določeno težo priporočajo, da ponovno razmisliš, ali se res želiš pokazati v kopalkah? Italijani so sposobni marsičesa. Ne vem, vage na plaži do sedaj še nisem opazila. Tudi ta mi ni kaj prida koristila, saj je zahtevala petdeset centov, da bi mi pokazala, kako težka sem, kar se mi je zdelo povsem nepotrebno, ker kakšnega večjega presenečenja ne bi bilo, skopala sem se pa tudi že.
Ko smo nekaj časa postopali tam, okoli tiste vage, se je pojavila še ena možnost, čemu stoji tam. Promenada ob morju je priljubljena rekreacijska pot, veliko tekačev je priteklo do vage, kjer so se raztegnili in oddrveli nazaj proti Trstu. Nihče sicer ni pokazal zanimanja za tehtanje, prepričana sem tudi, da ima vsak rekreativec vago doma, tako da se ne rabi tehtati po nekaj pretečenih kilometrih. Ali pač? Ne vem sama še nisem poskusila, morda pa naslednjič izkoristim sprehajalno promenado in s seboj vzamem še kovanček, da ne bom v dvomih ali imam kilogram več, ali manj.

Morje

Je pozimi morje srebrno? Ni? Kaj pa, če bi zaledenelo, bi bilo takrat srebrno? Ne vem, bo treba it pogledat. Če bo dan pravi in zunanje temperature še kolikor toliko visoke zaradi žgočega sonca, se bo dalo še zaplavati. Sicer pa naredim kakšno fino fotko, vržem kamen v vodo, pogledam v dalj, malo posedim in nafilam baterije. Morje je pozimi ravno tako lepo, kot poleti. Včasih celo lepše, ni ljudi, ni kričanja, ni nikogar. Samo Porer, Fenoliga, Ceja, Bodulaš, Trumbaja...

Jašići

To je rojstna hiša moje stare mame. Nekoč je seveda imela streho in stene brez lukenj pa stopnice po katerih si stekel brez strahu, da bi kam padel. Ni ravno največja, vendar je bila za tiste čase hiša, kot vse ostale v vasi. Kamnita, s toplim ognjiščem, ob katerem se je stiskala številčna družina. Ko je bila mama majhna, niso imeli ne elektrike, ne tekoče vode, da o telefonu sploh ne govorimo, pa so se prav tako znašli. Baje niso imeli niti nogavic. Mama vedno pove zgodbo, da ji je ata, njen bodoči mož, moj dedek, kupil prve žabe, ko je sredi novembra pripotovala v mrzlo Ljubljano. (Praktičen je bil pa vedno.) V Istri so bile zime milejše, kot v Ljubljani. Sneg je zapadel le zelo redko, če sploh, temperatura se pa tudi ni spustila pod ničlo, pa so prišparali na žabah. Včasih so tako in tako imeli čevlje le za zimo, poleti jih niso rabili, pa še čuvati jih je bilo treba, da so dlje zdržali. Ja res, popolnoma drugačni časi so bili. Zdaj pa rabimo čevlje za v službo, čevlje za ven, ene za tečt in spet druge, dvoranske, pa gojzarje za v visokogorje in pohodne čevlje za na Šmarno goro, pa škornje z visoko peto in tiste za na hlače, pa.... no, pa saj se razumemo. Razvoj je šel naprej, jasno je, da smo šli tudi v številu čevljev na prebivalca v korak s časom.
Ta hiša, hiša moje stare mame, še vedno stoji tam, sredi Istre, v Jašićih, mali vasici blizu Pazina in Žminja. Dolgo že nisem bila tam. Nazadnje, ko sem bila še otrok in je tam še živelo nekaj članov naše družine po mamini strani. Zdaj tam ni nikogar več. Mlajše generacije so se odselile v večja mesta, starejših ni več. Hiša propada, vrt je zaraščen, na prvi pogled je vse skupaj zelo žalostno. Želim si, da bi nekoč lahko hišo obnovili, postavili novo, z istrskimi kamni in velikimi okni, z vrtom na katerem bi rastle oljke in kjer bi lahko ob veliki kamniti mizi uživala vsa naša družina. Jašići niso blizu morja, pa me to prav nič ne moti, zrak je tam vseeno morski, ljudje so prijazni, ni mestnega vrveža in hiša v sebi nosi zgodovino naše družine. Rojena sem v Ljubljani, vendar del mene pripada tej majhni vasici sredi Istre. Mogoče sem tudi zaradi tega tako navlečena na ta polotok, predvsem na njegov skrajni rt?

Aj lipo je u Istri
Piti i živiti
Samo neka nan dura.
(Gustafi)

Ribe

 Ne, ne bom vas spraševala, če ste danes že jedli ribe. Če ste jih, super, če pa ne, pa to res ni moj problem. Meni so ribe dobre, res jih rada jem. Če bi bilo pomoje, bi jih jedla vsak dan. No pa sej, sej je po moje, nikogar ni, ki bi mi uravnaval prehrano, tako da sem res sama kriva, če ne jem rib tako pogosto, kot si jih želim. Mogoče so mi pa prav zaradi tega še vedno tako zelo dobre. Saj veste tisto, preveč dobrega tudi ni dobro. Eh, kaj pa vem, mogoče samo zato, ker naj bi se potem tega dobrega preobjedli in nam ne bi bilo več dobro. Pa kaj potem, bi nam postalo pa kaj drugega še boljše, saj je fino ves čas poizkušati nove stvari. Ribe obožujem, vse vrste, najraje pečene na žaru ali v pečici, z dodatkom česna, rožmarina in limone. Tiste v pečici lahko ležijo tudi na postelji iz krompirja in zelenjave. Kuhane ali pohane mi ne dišijo tako zelo. Pojem jih pa tudi, če je treba, nisem takšna zbirčna Metka (Metka mi ne seže niti do kolen). Rada imam tudi ribje namaze. Še vedno se spomnim svetlikajočih zob iz osnovne šole, ko smo imeli za malico ribji namaz. Mmm je bil dober, za vse prste oblizniti. Tudi tega bi rada še kdaj jedla.
Torej, od sedaj naprej, ribe večkrat tedensko, lahko jih nadomestimo kvečjemu s škampi ali hobotnico, tisto iz pečice, ali v solati. Nad školjkami do sedaj nisem kazala pravega nadušenja, mogoče me pa v prihodnje le prepričajo, še jim bom dala šanso, ipak tudi one prihajajo iz morja. Morje je res zakon! V večih pogledih...in okusih.

Srečno jesen!

Jesen je. Morje je še vedno iste barve, kot nebo, le da je to tokrat sivo, ladje še vedno plujejo po morju, le da prevladujejo ribiške, ljudje še vedno plavajo, le da so večinoma to le kaveljci in korenine, tisti najbolj utrjeni, ki jim hladnejše morje ne pride do živega. Okej, tudi sama rada zaplavam jeseni, pa še nisem korenina, imam le rada morje, občutek breztežnosti in dejstvo, da nas ni veliko, ki si še upamo v že hladnejše morje. Čeprav v resnici sploh ni. Morje, so rekli, ima še vedno 23 stopinj, kar sploh ni malo. Edina razlika med zdaj in vročim poletnim dnem je ta, da je takrat zunaj trideset, zdaj je bilo pa dvajset. Torej temperatura morja sploh ni problematična, problem nastane (za zmrzljivce mislim, ne zame), ko je treba moker ven iz vode, zunaj so pa tri stopinje manj, kot v vodi in po možnosti še malo pihlja. Brrrr.
Rada imam jesen, narava se pisano obarva, pod nogami šušti listje, zadiši po kostanju, po grlu steče mlado vino in sončne dni cenimo veliko bolj kot poleti, ker jih je pač manj. Včasih zadiši tudi že po snegu, kar vzpodbudi še nove čute, tiste, ki se veselijo tudi zime. Pravzaprav imam rada vse letne čase. Ampak gremo po vrsti, srečno jesen vsem skupaj, naj močno šušti in šumi (in še večkrat ropota, ampak to je pa že druga zgodba).