be hepi

Danes je en prav poseben dan. En fejst fant ima rojstni dan, en tak, ki ve, kaj šteje v življenju, en tak, ki mi je zelo pri srcu, en tak, ki ga ne dam nikomur. Lep dan je, naj se tako nadaljuje. In stroj.

Temu se pa reče sreda. Seveda.

To so te srede. Srede, ko je napovedana rekordno visoka temperatura, jaz pa si lahko vzamem frej in za večerjo uživam morski zrak, modro nebo in s soncem obsijano obalo. In tako še naslednjih nekaj dni... Včasih je življenje res fino. Včasih pa še bolj.

Zlato polje

Takšno sliko mi je pokazal na svojem telefonu, le da je bila trava takrat še malo bolj zelena. To hočem videti v živo, sem mu rekla, te barve, to hišo, to nebo, uau, prav zares.

Pa me je peljal, kaj je pa hotel. Želel me je presenetiti, vendar mislim, da je bil tudi sam navdušen nad to idejo, da je ni mogel povsem zadržati zase. Mogoče je upal, da bom na poti pozabila in me bo lahko presenetil dvakrat v enem dnevu, vendarje bil to račun brez krčmarja. Komaj sem čakala, da sliko s telefona vidim v živo, pa kljub temu celo pot nisva omenjala tega obhoda poti. Skoraj je že kazalo, da je on pozabil, da mora odviti, ko je tik pred mejo le zavil desno in me peljal na zlato polje.
Lepo je, kajne?

Kubed

Od nekdaj mi je bilo vsec ime Kubed, zdi se mi, da res lepo zveni. Ko postanek v tej vasici pade v plan poti na morje, je pa sploh super. Zgodaj odrines iz Ljubljane, na osmico v Kubed, kjer nikakor ne dezuje, pac pa termometer na soncu kaze 30 stopinj, se najes, kot se sika, z obrokom za gozdarje in picis dalje proti morju. Juhej, gremo se pocitnice! Ja, ja, kar takole sredi tedna. A ni fino? Meni se zdi super.

Lajf.

Lajf je res čudna reč, kar naprej nas testira. Včasih se počutim kot slon v trgovini s porcelanom, ki je šel ves vesel po nove kozarce in mu tudi na kraj pameti ne pade, da bi šlo lahko karkoli narobe, ker je pač slon. In ima trdo kožo. In tisti večni nasmešek do ušes.

Potem se pa v trenutku nepazljivosti obregne ob polico in mu za hrbtom začnejo stvari leteti po tleh. Včasih pade na tla samo mali čokančić, ki ga slon plača, razbitine pospravijo in se z novim setom kozarcev že veseli naslednje zabave. Včasih pa tisti presneti štamperle za seboj potegne še celo polico vaz. Takrat je pa čas, da slon globoko vdihne, stopi na žogo in spet poišče ravnotežje.

Vem, da ga bo našel, še vedno ga je. Hkrati se bo pa še nečesa novega naučil, recimo stati na žogi. To je pa tudi nekaj, kajne? Vsak test je nova izkušnja, ki pripelje do novega znanja. Še dobro, da nas lajf kar naprej testira, drugače bi nam lahko celo postalo dolgčas.

Klopca v gaju, brstenje v maju...*

Žled je podrla veliko dreves. Slovenski gozdovi so opustošeni, nova delovna mesta za gozdarje so razpisana in dolgo bo trajalo, da bodo požagali in pospravili vse, kar se je podrlo.

Tudi na domači njivi je podrlo nekaj dreves, med katerimi je vrba, ki se je velika in mogočna do nedavna bohotila ob ograji, zdaj je pa čisto pri vrhu prikrajšana za debelo vejo. Še dobro, da je D tako priden, da je komaj čakal na sončen dan in se z motorko podal v boj. Vejo je razžagal in pripravil drva za kurjavo, da nam bo pozimi toplo (še pomlad se ni začela, pa se že veselim toplih zimskih večerov ob kaminu).

Del veje je bil tako fino ukrivljen, da mu je dal misliti...klopco rabimo! Ja seveda, tam ob drevesu bo stala, kjer je poleti največ sence in od koder je najlepši pogled na njivo. Pa jo je naredil. Čisto pravo, masivno in zaenkrat še dišečo po svežem lesu, klopco. Že zimski sončni žarki so jo lepo obsijali, kako bo šele poleti. Si že predstavljam rdeče bel kockast prt in dobrote na njem, pa žvenket kozarcev na pecljih in požvižgavanje Orlekov. Ja, tudi pomlad bo lepa, da o poletju niti ne začnem razmišljati. Komaj čakam, tale klopca naznanja nekaj lepega.

*Orlek - Ko so lipe cvetele

S tem pogledom se leto najlepše zaključi. Pa začne tudi.

Morje. Meni je fajn poleti in pozimi, včasih še posebej pozimi, ko tam vlada tisti zimski mir, še posebej, če je dan sončen in nevetroven. Tik pred zaključkom preteklega leta sem ga šla pozdravit na Kamenjak (tam je morje itak vedno najlepše) in bilo je čarobno. Fin zaključek je naredil tale pogled, tudi, če sicer ni bilo vse čisto tako, kot bi lahko bilo, so se stvari kar nekako postavile v red. Bo pa drugo leto bolje.

Mehki cimetovi piškoti

Za božič si je zaželel cimetove piškote. Če bi mu jih spekla, je rekel, rad bi, da bi tudi stanovanje dišalo po njih. Ah seveda, tudi meni je všeč, kadar stanovanje diši po sveže pečenih piškotih, štrudlju ali potici, da ne poudarjam, kako dobro je, kadar vse te dišave začutijo tudi moje brbončice. Fini so takšni prazniki, ali pa navadne nedelje, saj je vseeno.

Ker se peke piškotov, kaj več od tiste čokoladne klobase iz Kuharice uharice v osnovni šoli in nekaj neuspelih poizkusov, še nisem lotila, se mi je zdelo, da bo pred božičem treba malo povaditi. Pa sem poiskala recept za mehke cimetove piškote in se lotila dela. Bilo je zelo zabavno, peklo se je, dišalo je, valjalo se je in oblikovalo, mazalo z marmelado in na koncu z največjim užitkom pojedlo. Piškoti so bili res neverjetno mehki in slastni. Po tem receptu, kjer dodaš le pol žličke cimeta in deset dek mletih orehov, so bili sicer prej orehovi piškoti, pa kljub temu odlični. Za prvič se mi oprosti tudi to, da nimam modelčkov za izrezovanje lukenj in so mi bili v pomoč kozarci raznih velikosti. Do božiča pa obljubim, da bodo oblike in okus točno takšni, kot morajo biti. Letošnji december bo pa res dišalo!

Feels good to be home.

Saj je lepo it po svetu, srečat nove ljudi in spoznat nove kraje, kej dobrega pojest in se sredi zime naužit sonca in morja. Fino je to in zelo paše. Sigurno bom še šla.

Priznam pa tudi, da se je lepo vrniti domov, srečati znane ljudi, na znanih krajih, ob domači hrani...ooo ja, tudi to zelo paše. Prav res je, kar pravijo, da je povsod lepo in doma najlepše. Saj nič ne rečem, dom lahko tudi prestaviš, mogoče celo na drugi konec sveta, kamorkoli že, tam bo najlepše. Predvsem je pa najlepše tam, kjer je hkrati tudi srce. Ja ja, saj vem, nakladam, home is where the heart is, pa te fore. Ne morem si pomagat, če je pa res. Moj dom je bil tokrat z mano, tako da je bilo na drugem koncu sveta lepo ravno tako, kot doma. Le goveje juhe ni bilo, ta me je čakala tu, kjer je mrzla zima in topli ljudje.

Popoldanski slow food

No, pa smo se le uspeli uskladiti in dogovoriti za popoldansko druženje, ki ni le kavica, pač pa kosilo. Zamislila sva si pester meni, ki dokazuje, da sva se tudi midva veselila tega popoldneva in ga vzela čisto zares. Idej je bilo še veliko več, ampak nekje se je treba ustaviti in izbrala sva sedem hodov. Kakopak.

Že dobrodošlica je navdušila...Šampanjec fruit of the loom, kjer se mehurčki polupčkajo s svežim ananasovim in pomarančni sokom, ter metinimi listi. Nadaljevali smo s kolutkom sušija za okus, ki nas je hitro odnesel naprej do gratinirane kapesante, mmm. Za piko na i morskim predjedem smo brbončiče obarvali v črno...rižoto.

Od morja smo se poslovili z načilirano čičeriko, ki smo jo vso pekočo zalotili v objemu s karijevimi listi in čebulo. Da čili četrte stopnje pekočinske jakostne lestvice (al kakorkoli se tej lestvici že reče) ni kar tako smo hitro občutili na svojih sinusih. Lepo nas je prepihalo in nam prečistilo dihalne poti. Še dobro, saj smo nadaljevali s sezonsko obarvanim krožnikom, z velikanskimi tortelini, polnjenimi s tartufi in preliti z omako pokljuških jurčkov. Res slastno! Zadnja in glavna jed pa je bila ajdova kaša z jurčki (tudi pokljuškimi) in govejo klobaso, ter solato z domačega vrta.

Lepo smo se mastili, čisto počasi, pridno tudi zalivali, najprej z belim, nato z rdečim vinom, kot se zagre. Brez sladice ju nisva mogla spustiti domov in čokoladno pesna torta je požela prav toliko hvale, kot vse prej. Res je dobra, pa še polna železa, da bo kri takšna, kot je treba. Lepo je, kadar se zgodi takšno popoldne, vse pade na svoje mesto in z nasmehom na ustih se potopiš v sanjski svet.
...Za tistih nekaj uric, ko te sredi noči alarm vrže pokonci in oznani, da bo treba na telovadbo, ampak to je že nova zgodba.

Ostrige

Wikipedia pravi:
Ostriga je skupno ime za več nesorodnih skupin školjk. Živijo v plitvih obalnih morjih po vsem svetu. Lupina je z notranje strani obdana z biserno matico. Biserna matica lahko popolnoma obdaja tujke in tako tvori bisere. Ostrige praviloma jemo surove z malo limoninega soka in so danes cenjena delikatesa. Vsebujejo vitamine A, B1 in B2 ter magnezij, cink, kalcij, fosfor in jodid. V 20. stoletju so bile školjke v Angliji hrana revnih ljudi. Zaradi povečanega onesnaženja morij in izumiranja školjk je ta možnost odpadla. Zaradi povečanega povpraševanja in majhne ponudbe so cene ostrig narasle.

Nisem ravno oboževalka školjk. Nobenih. Okej no, kapesante imam rada, jasno, če so pa najdražje, vse ostale pa tudi, če takoj izumrejo. Me je pa že dlje časa mikalo poskusit ostrige, da vidim čemu so tako cenjene. Pa mi jih je nabral (ta je res keeper no, vam povem). Je reku, ni problema, jih grem iskat pa jih bova pojedla, pa je pljunil v masko in bil čez petnajst minut nazaj s polnimi hlačami ostrig. "Poglej kok so lepe!" Hm, kaj pa vem no, na zunaj so kar nagravžne, tako da sem upala, da me pogled na vsebino prepriča, pa je bilo še slabše. Uf uf, a tole bova zdej jedla? Ja okej no, limona, deci belega pa kos kruha zame, če bo treba kaj porinit dol. Nič ne rečem, ambient je bil vrhunski, kar na plaži jih je napojil z limoninim sokom in mi jih postregel. Boljše terase s pogledom na morje ne najdeš nikjer, ta je bila pravzaprav kar terasa v morju, res top. Pa sem počepnila, se namrgodila in jo posrkala. Ufffff, kot res gost slulzast smrkelj z vonjem po morju. Krasno res. Jasno sem si pomagala s kruhom in požirkom vina, da je šlo lažje dol. No saj, če povem čisto po pravici, se mi zdi, da niti ni imela nekega posebenga okusa, pač po školjkah, ki jih tako in tako ne maram kej preveč in po gostem sluzastem smrklju, ja, po tem tudi. Pojest sem morala vse štiri, ki so bile zame, on štiri in jaz štiri. Sem si rekla, okej, če se že gremo to, jih pa bom. Slurrrrrp sem posrkala eno za drugo.

Kaj naj rečem, če me želite razveseliti s hrano, me raje peljite na telečjo pečenko in tenstan krompir. Res, prsežem. Pa veliko skledo motovilca. Če je energija prava in kemija taka, kot je treba, je tudi krompir afrodiziak, brez skrbi. Tele ostrige niso naboja prav nič ojačale. No ja, razen, če je že tako visok, da se ga ne da, samo pustimo to za drugič, mami tud bere.

Mimogrede, ste opazili čebelico?

Poglej s srcem, pa bo.

Pravijo, da jih vidim, ker sem zaljubljena. Ko si zaljubljen, se ti oko res preoblikuje tako, da svet vidiš lepši in bolj prisrčen, vsekakor pa vse te oblike tam zunaj morajo obstajati tudi za vse tiste, ki niso zaljubljeni. Samo prav je treba pogledati, odpreti oči, oziroma, oh, saj veste, če hočete videti, morate pogledati s srcem. Antuandesanekzuperi si takrat, v tistem New Yorškem hotelu najbrž ni mislil, kakšna uspešnica bo postala njegova otroška knjiga. Bravo! Lepe misli je poslal v svet.

Lepo je biti sonce

Na most sva šla ujet še zadnje sončne žarke, pa sva ujela kar celo sonce.
http://www.youtube.com/watch?v=tOoL0xw-30o

Ohcet po kitajsko

Prejšnji vikend smo bli na Kitajskem na eni ohceti. Aja ne, v Kitajski restavraciji na ohceti. Ne, ne, to tud ne. Mel smo ohcet v Ljubljani, mladoporočenca sta si pa želela na poročno potovanje na Kitajsko. Tko bo prav, ja. Pa smo se zbrali in jima podarili letalske karte za v Peking. Da pa ne bi lih podarili ene brezvezne kuverte (ki bi sicer vsebovala letalski karti), je moral vsak pripraviti še eno fotko sebe s kitajskim motivom. Karkoli.

Midva sva zadevo vzela resno, zapeljala sva se do Štepanjca pred kitajsko restavracijo in se vozila z biciklom (zarad tega komada: http://www.youtube.com/watch?v=eHQG6-DojVw) pred samosprožilcem, dokler nisva spraznila baterije na fotiču. OK, no, sej tudi v štartu ni bila čist polna, ker sem jo jaz, ja jaz ja, pozabila nafilati, ampak čist prazna pa tud ni bla. Kakšnih sto fotk sva pa le nardila. To nama gre res dobr od rok, narest preveč posnetkov, mislm. Izbira tiste prave fotke na koncu je ta zoprn del. Čeprav tokrat tud to  ni blo težko, js sm namreč mal preslišala, kako je prav, pa sem namesto dveh prstov (po kitajsko) ves čas kazala tri (po srbsko). Ja kaj nej no, ipak mal več srbov poznam, kokr kitajcev. Kokrkol, mladoporočencema smo podarili kolaž in karti in bila sta vesela, pomoje no, solze so ble, kar pa kr neki šteje. Mi smo bli pa tud hepi, da sta bla presenečena in hepi in da gresta na potovanje, kamor sta si zaželela.

Pa tud ohcet je bla fajn, super fajn. Od začetka do konca je blo vse tko, kokr treba, res kul. Bravo Tea in Brdo, le tako naprej! Čin Hun al pa kej...Ni hau...mogoče Šon Jen? Ne vem no, kitajsk pa res ne znam, loh sam rečem: "Nek vam bude sa srećom!"

En tak, prav poseben dan

Včasih kakšen čisto navaden dan lahko postane najbolj poseben dan v letu. Pol ga prespiš in preživiš v Indiji Koromandiji, tistih nekaj trenutkov, ko si buden, pa je tako kul, da ga nikoli ne pozabiš. Sedmega sedmega smo bili včeraj, takšnega datuma ne gre kar tako spustiti mimo, kajne? Kava, ki to ni in šampanjec za zajtrk, potem pa pica in ležanje v travi, čist na off, pa čist hepi. Takšni dnevi štejejo in še se jih bomo šli. Še veliko.

Pa še en komad za takšne sedmica dneve http://www.youtube.com/watch?v=b7GhrUaNDAI

Boat trip

Te srede so res top! Šibnem iz službe in čez pol ure sem že v drugem svetu. Tokrat je bil na vrsti krst najinega novega čolna. O ja, čolna ja. Kanuja, tazga za napihnt. V Dragočajni je krasen dostop do reke, z avtom prideš čist do vode, čeprav čoln tud za nest ni težek (vem, sva probala tud to), napihneš čoln, et voila, že veslamo. Dan je bil najprej sicer mal oblačen, ampak je sonce dojelo, da se nima kej skrivat in je zelo pogumno pokukalo izza oblakov. Pa sva šla mal gor, do jezu v Mavčičah, vmes poklepetala z ribičem, nazdravla za dobro plovbo in uživala v spustu po rečnem toku...čisto do mostu pred Zbiljskim jezerom. Tam pa obrat okoli stebra in nazaj, aha, nazaj ja, proti toku, hitremu toku...uf, sej pravm, trenirat je treba, da bojo roke močne, nikoli ne veš, kdaj ta moč pride prav. Če imate dovolj sklec, priporočam veslanje v gumici proti toku reke. Such fun!
Še bova šla, na reko, v morje, al pa na jezero...vode imamo letos dovolj, sonce se je tudi prikazalo in krst je bil uspešen, poletje give us your best shot!

Čez prvomajske na morje

Za prvega maja grem najraje na morje. Pravzaprav grem na morje najraje kadarkoli, ampak za prvega maja je tistih nekaj več dni na kupu, ki jih lahko združiš v kratke počitnice in pozabiš na delovno Ljubljano. Letos sem skočila na Cres. In Lošinj. Kamp Bijar pri Osorju je tako fino centalno pozicioniran, da noben izlet ni predaleč. En dan do Malega in Velega Lošinja, naslednji na Osorščico, potem še na Nerezinske plaže...pa do Lubenic in čez Cres lepo počasi nazaj domov.
Ja ja, tudi šest počitniških dni hitro mine, sploh če se imaš fino. Šotor, postavljen dva metra od morja, vsak večer s pogledom na sončni zahod, najboljša družba na svetu in pravi stekleni pecljati kozarci za vino, ne morejo pomeniti ničesar drugega, kot zelo lepe prvomajske počitnice.

Na svet je treba gledati s srcem

Srca. Povsod jih najdeš.
Kamenega na tleh ali v hladnih ljudeh,
puhastega visoko med oblaki, kadar so poskočni naši koraki,
na otroški risbici pisanega,
listnatega in včasih na glavo obrnjenega visečega z dreves.
Od vseh so pa najlepša še vedno tista, ki se grejo zares.

Srečno Gregorjevo!

Birds do it, bees do it, let's do it, let's fall in love...srečno Gregorjevo vsem skupaj!

Če te pa na Gregorjevo jutro pozdravi ptičje petje, pa veš, da pomlad ni več daleč in da bo dan zelo lep. Na mojem koncu so bili zelo glasni, žvrgoleli so še v mraku in me prav počasi privabili, da sem odprla oči. Kot pravijo, če te na Gregorjevo zbudi ptičje petje, bo pomlad cvetoča in žvrgolajoča. Ne pravijo? No prav, potem so pa to moje besede, juhu, pomlad dobrodošla.
Kolikor mi je Gregorjevo všeč, se vseeno še nikoli nisem toliko poglobila v ta praznik, da bi vedela, na kateri dan po Gradaščici zapljujejo ladjice. Prepričana sem bila, da je to danes, zato je včeraj nastal moj prvi pravi love boat. Fantastičen je, pa še "brdz" mu je ime, ker se danes ptički ženijo in ker so brdzi kul. Verjetno ne bo zaplula danes, ker je bil ta dogodek že na predvečer Gregorjevega, bo pa zagotovo zaplula ob lepem toplem spomladanskem večeru, ki ne bo prav nič manj zaljubljen, kot je današnji. Kar se mene tiče, je Gregorjevo vsak dan. Celo moj telefon ima vgrajene ptičke, ki mi vsako jutro žvrgolijo, ko me skušajo prebuditi. Let's do it, let's fall in love.

Še nekaj o tem, kako so včasih praznovali Gregorjevo http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/kako-so-vcasih-praznovali-gregorjevo/303985

Klepet ob kavici

Ze vse zivljenje je isto, najprej ima mama rojstni dan, pet dni kasneje ga imam jaz. Vcasih smo najina rojstna dneva praznovali pri njej doma, ona je skuhala, zbrala se je vsa druzina, odrasli so klepetali, otroci smo se igrali... Kasneje mama ni vec kuhala, pac pa je kuhala njena hci, moja mama in hisa je bila spet polna smeha. Cez cas smo se odlocili, da je najbolje, ce gremo kar v gostilno, naj skuhajo drugi, mi se bomo pa zabavali. In smo se, vrsto let so bila nasa rojstnodnevna druzenja polna smeha in dobre volje.
Zdaj je mama v domu, kuha ze dolgo ne vec, v gostilni pa tudi ze nekaj casa ni bila. Se vedno ima pa rojstni dan in jaz prav tako. Meni sicer pomeni veliko vec, kot njej, ki v zadnjih letih nanj kar pozabi. Obiskala sem jo v domu, sli sva na kavico in klepetali. Klepetali o vsem mogocem, o kaksni temi tudi po veckrat, da sva jo bolj urtrdili. Tudi na rojstni dan sva vmes veckrat pozabili in se ga nato spet spomnili. Leta mami ne pomenijo nic, ne ve, koliko je to 85, ona ve le, kako se pocuti in pravi, da je vesela, ker sedi z mano na kavici. Meni je bilo pa vsec, ko mi je na vprasanje, ce ve, koliko sem jaz stara, odgovorila, da sem se mlada, zelo mlada. Fino, tocno tako se tudi pocutim.
Kaj pa so to leta, tista na koledarju mislim? Stejejo tista, ki so v nasem srcu. Tista lahko z velikimi kolicinami smeha in dobre volje prav lepo usmerjamo, da so ves cas navihana in da dobro voljo sirijo se na druge. Tudi mama se zna nasmejati, vcasih zato, ker se naleze od mene, vcasih zaradi koga drugega, vcasih pa zaradi lastne navihanosti. Bi rekla, da se v petinosemdesetih letih nabere kar nekaj navihanosti.