Gremo v hribe. Vroče bo.

Napovedujejo nam peklenski vikend. Super! To smo čakali! Ja, smo ja, no ja, vsaj jaz sem. Če je že poletje, naj bo vroče kot pes in naj se cedi iz nas. Zdaj je čas, da nam pregreje kosti in napolni telo s sončno energijo, zdaj je čas za luft in svež zrak (pa čeprav včasih malce zatohlo stoječ), zdaj je čas za hlajenje v morju, jezerih in rekah, zdaj mora biti vroče. In vroče bo. Krasno!

Takšno vročino seveda težko prenašaš v stanovanju v bloku, še posebej, če je to brez klime (itak je ne maram kaj preveč), zato je treba nekam na hladno. Na morje? Jasno, poleti se hodi na morje. Tam je morska voda, ki se letos kar naprej nekaj meša z burjo, tako da pravijo, da je bolj hladna, kot ne. Ko nisi v vodi, pa se lahko hladiš v senci borovcev. Super fino fajn vikend. Lahko pa greš tudi v hribe. Ooo ja, tam bo šele hladno, zna biti, da bo samo 25 stopinj! Fino je na Gorenjskem, recimo na Pokljuki, svež gorski zrak (prav nič zatohel), diši bo smrekah in proti večeru si lahko že oblečeš pulover, da te ne zebe preveč. Da ne govorim o tem, kako se fino spi, odprto okno, luft in topla odeja. Po dolgem delovnem tednu se v sobotno jutro zbudiš kot prava gorska roža. Nato sledi močan zajtrk, kufet pa gojzarje gor in tja med skale, še višje, še učke spočit na okoliških vršacih. Ta vikend gremo torej na Gorenjsko, kar vključuje tudi kopanje v jezerih, Bohinjsko in Blejsko z lahkoto konkurirata morju. Ipak je poletje, in ni ga čez skok v vodo po celodnevnem hribolazenju. Mmm bo dobr.

Tenis

"Tenis turnir bomo mel," je reku.
"Kul, sam js ne igram tenisa, nikol ga nism."
"Nima veze, vsi igramo."
Hm, res ga ne znam, sploh. Enkrat, že sto let nazaj, ko sem bila še ornk smrklja, sva šla z bratom na igrišče, pa so žogce preveč čez ograjo letele in me je poslal na steno nabijat. Tudi tam so žogce letele čez ograjo, pa še sama sem bila, živ dolgčas in sem zaključila s teniško kariero.
"Nima veze, vsi igramo."
Ja prov, pa dejmo, sej za hec pa sm. To pa vedno. Če sm tekmovala v bordanju, ko sem drugič stala na bordu, zakaj ne bi še tenisa igrala, ko lopar praktično prvič držim v rokah. Sej ne more bit tok težko. Lopar, žogca, mreža, pa idemo. Pa še debli so bli, tko da soigralec itak pol krivde pobere. heh.

Do sedaj so mi bili pri tenisu najbolj všeč outfiti, tista luštna kratka krilca in oblekce, tako da sem tudi sama morala poskrbeti za primeren outfit. Če že igrat ne znam, ne? Lopar sposojen (hvala Anja), pari za deble določeni, pa smo se šli. Men se zdi, da mi je šlo super, pa še na nuli naju nista pustila. All in all je bilo super. Pa še zagon sem dobila, da bi mogoče tole igro mal bolj zares vzela in dovolila komu, da mi pokaže nekaj osnovnih prijemov. Tudi na stara leta bo treba športat in tenis je že tak, da ga lahko igraš do konca.

Sreda je dan za golf

OK ajde, lahko da sem direktorica, samo Cayenna pa res še nimam, torej posledično tudi ne kakšne posebne potrebe po igranju golfa. Vendar me moja radovednost še vedno žene v to, da je treba v življenju poskusiti čim več stvari, pa sem se lotila tudi golfa. No ja, lotila, šla na začetni triurni tečaj na igrišče v Ljubljani. V osnovi bolj zaradi druženja na svežem zraku (ki se je izkazalo za soparnih 36 stopinj), kot zaradi samega golfa, kasneje me je pa tudi "igra" potegnila vase.

Če se že gremo, se pa potrudimo, ne? Tovariš je pokazal nekaj udarcev, potem smo dobili svoje palice, žogic, kolikor jih želiš, pa tolči. Tri ure, no, malo manj, smo nabijali tiste žogice v daljavo, marsikatera se je sicer odkotalila bolj, kot da igramo mini golf, sem in tja kakšna pa je tudi poletela in mi dala zagona za novo košarico žogic.

Luštno je bilo, vendar dokler obstaja še kateri drugi šport, pri katerem se potim zaradi miganja in ne zaradi vročine, bo moral golf še malo počakati.

Karting

Dolgo je trajalo, da se je končno naredilo lepo vreme, zdaj smo ga pa le dočakali. Tako so vsi dnevi polni aktivnosti, ki bi bile sicer lepo razporejene čez mesec maj, zdaj so pa vse na kupu. Včeraj je bil na vrsti karting. Timbilding s piknikom, pravzaprav. Super je bilo, na novem karting placu http://karting-ljubljana.si/ na Brnčičevi so res lepo poskrbeli za nas.
Karting je fina reč, tudi če ima kdo malo teme na začetku, hitro ugotoviš, da ni prav nič nevarno in da se tista mini prdulja res dobro drži ceste. Prav res gre za nekaj narejenega iz kosilnice, kot je pred časom napovedal svoj naslednji projekt nek mulc tam v Brdih. Se moram pozanimati, če ga je že sestavil skupaj, heh iz kosilnice bo naredil gokart.
Je že res, da je včasih važno le sodelovati, vendar tudi zmagovalne stopničke niso kar tako, pa mini pokal in mini šampanjec tudi ne. Občutki vseh na stopničkah so bili, kot bi osvojili prvo mesto na dirki Formule 1, polivanje s šampanjcem zagotovo ni prav nič zaostajalo. Zagotovo še kdaj ponovimo!

Boat trip

Te srede so res top! Šibnem iz službe in čez pol ure sem že v drugem svetu. Tokrat je bil na vrsti krst najinega novega čolna. O ja, čolna ja. Kanuja, tazga za napihnt. V Dragočajni je krasen dostop do reke, z avtom prideš čist do vode, čeprav čoln tud za nest ni težek (vem, sva probala tud to), napihneš čoln, et voila, že veslamo. Dan je bil najprej sicer mal oblačen, ampak je sonce dojelo, da se nima kej skrivat in je zelo pogumno pokukalo izza oblakov. Pa sva šla mal gor, do jezu v Mavčičah, vmes poklepetala z ribičem, nazdravla za dobro plovbo in uživala v spustu po rečnem toku...čisto do mostu pred Zbiljskim jezerom. Tam pa obrat okoli stebra in nazaj, aha, nazaj ja, proti toku, hitremu toku...uf, sej pravm, trenirat je treba, da bojo roke močne, nikoli ne veš, kdaj ta moč pride prav. Če imate dovolj sklec, priporočam veslanje v gumici proti toku reke. Such fun!
Še bova šla, na reko, v morje, al pa na jezero...vode imamo letos dovolj, sonce se je tudi prikazalo in krst je bil uspešen, poletje give us your best shot!

Iz Ljubljane v Rateče v petih urah

Kolikor se spomnim, je blo vedno tako, da si prišel do Jesenic hitro, potem si pa mislil, da si že v Kranjski gori, pa se je vseeno še kr nekaj časa vleklo...ampak, ker si bil v avtu, ni blo kšne večje panike. No, zadnjič so se pa fantje nekaj menili, da bi šli do Rateč kar s kolesi. Kar je še malo dlje od Kranjske gore, pa še malo počasneje, kot z avtom. Punce naj bi se pa pripeljale z avtomobili polnimi piknik pijače in jedače. Glede na to, da mene vedno bolj mikajo izzivi in glede na to, da bi šla letos rada s kolesom v Pulo, se mi je zdel tale trip krasna ideja. Pa sem rekla, da grem tudi jaz s kolesom.
Priznam, bolj, ko se je bližala sobota, bolj sem upala na dež, šanse zanj so bile velike, saj je ves maj prej in pol deževalo. Ampak očitno je nekdo tam zgoraj menil, da se moram soočiti z izzivom in je dotično soboto odpru nebo, razmaknil oblake, na veliko modrino porinil sonce in nam omogočil vrhunski dan za kolesarjenje. Nisem počepnila, kar sem rekla, sem rekla, grem pa pika.

Dobili smo se ob 7ih zjutraj in se lepo lagano sportski odpeljali po sivi poti na Gorenjsko. Šlo je neverjetno lahko, v Kranju smo bili kot bi mignil, po ravnem, po klancu gor in dol, ob cesti, po kolesarski poti, malo po pločniku, enkrat spredaj v koloni, drugič zadaj... Tudi od Kranja smo šli lepo po stari cesti naprej, občudovali naravo, veliko modrino neba, prepredeno s snežno belimi oblaki, ki se je nekje daleč dotikala vrhov gora in pod njimi živo zelene trave. Barve so bile, kot bi jih narisal Bojan. Ali pa jaz v Picassi. Dan je bil res ču-do-vit! V Podbrezju je na nas prežal največji in najdaljši dvig, pa smo tudi tega zgrizli brez težav. Sama nad sabo sem bila navdušena, vesela, da me ni bilo treba nikjer čakati, ali bodriti. Vsi tisti počepi pri Sokolu in Josipu se ja morajo nekje poznati. Na Jesenicah je bil drugi postanek, da smo se odžejali in nafilali z energijo, nato pa po cesti samo še do Mojstrane in od tam po turistični poti do Rateč. Fantastično!

94 kilometrov, po stari cesti od Ljubljane do Rateč, sem premagala brez težav, fantje so mi nadeli naziv "Železna Lady", ker nisem popustila niti za trenutek (kaj bi šele bilo, če bi imela specialko, namesto treka?). Pet ur je minilo, kot bi trenil in zadovoljstva na koncu se skoraj ne da opisati. Poezija! Bil je res en lep topel majski dan.

Evo me!

Še sm tuki, še sm. Nisem ostala na Polikliniki, kot bi lahko predvidevali glede na zadnji zapis brez nadaljevanja. Zrihtal so me, niti trajalo ni predolgo (se je le bližal zaključek delovnega dne) in sm šla v svet. Nekaj časa je noga počivala, zdej me pa spet nosi sem in tja. Ves ta krasen sneg, ki nam ga je nametalo, mi omogoča, da jo vsake toliko razbremenim in se do nosu zakopljem v sneg. Super je! Se gremo kepat?

Gobe

Neverjetno je, kako se jesen lepo obarva. Nežne, tople barve se razlijejo po drevju in grmičevju, da se nikoli ne morem odločiti v katero smer je pogled lepši. Zadnjič sem bila na Pokljuki, tam sicer prevladujejo smreke, vendar se najde tudi drugo drevje. Šla sem po gobe. Načeloma nisem nek velik gobar, veliko pogosteje se mi zgodi, da gobo prej pohodim, kot pa izluščim iz pisane palete listja, iglic in trave. Do sedaj sem vedno našla le lisičke in prašnice, pa sem in tja kakšno marelo. Seveda, ene so rumene, druge bele, tretje pa visoko nad tlemi, da jih res ne moreš zgrešiti. Jurčka sem do sedaj našla le enega, pa še do tega mislim, da so me skoraj privedli, da bi potešili mojo željo po jurčku. No, zadnjič sem šla pa po gobe z nekom, ki se na gobe malo bolje spozna, ve, da niso užitni le jurčki in marele, pa da niso dobre le lisičke z jajci, pač pa tudi cel kup drugih. Pa sva nabirala ježke, sirovke, neke grive, našla tudi brezovega deda, prašnice in tiste večje prašnice, ki se jim reče nekako drugače. Ja, lahko bi rekla, da sem imela tečaj prepoznavanja gob v njihovem naravnem okolju. Priznam (glede na moj zapis je to več kot očitno), da sem nekatera imena pozabila. Ne bom pa pozabila, da so bile vse te gobe res dobre. Z jajci, v golažu s krompirčkom, na žaru kar tako, v rižoti, pa še nekaj spohanih marel je padlo v moj želodček. Ja res, ta vikend sem se gob dodobra najedla. Toliko jih je bilo, da imam dobro zafilan tudi zmrzovalnik (nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj nabrala toliko gob, da jih bom lahko sama, ne mami in oči, shranila za zimo), nekaj se jih pa še suši. Te bodo kasneje primerne za rižote. Lahko povzamem, da je nabiranje gob sproščujoče dejanje. Hkrati se čisto nehote razgibaš in nadihaš svežega zraka, na koncu imaš pa še dovolj materiala za takšno čudovito fotografijo, ki bi z lahkoto krasila kakšno steno v stanovanju, ali služila vsaj kot namizje na računalniku. Gobe so res vsestranske.

Hribi

Trenutno so hribi sicer na pavzi. Za kar ni nobenega posebnega razloga, tako se je pač zgodilo. Prevladalo je morje in reke in jezera, hm voda torej. Mogoče je pa letos leto vode in grem nevede s tokom. Tako in tako bi večina rada, da gremo vedno s tokom, vedno v skupini, vedno tja, kamor grejo vsi. Zakaj že? Zato, da bomo vsi doživeli iste stvari? Če bi šli vsi lepo pridno s tokom, bi bilo na tem našem svetu fino lepo dolgčas. Zato je treba včasih narediti nekaj, kar ne naredi vsak, pa magar je to skok na vrhu hriba, kjer sicer vsi počivajo in malicajo. Dejmo skočt, tri, dva, ena, hop, pa smo vsi hkrati v zraku in nastane ena taka super fotka in lep spomin. Ko po dolgem času naletim na svoje hribovske fotke, me zasrbijo podplati in stisne pri srcu. Kljub temu, da mi leto vode paše, pogrešam hribe, upam, da kmalu zagrizem v kolena in se poženem na kakšen vrh. Fantastičen občutek je, ko ob devetih zjutraj nekje na dvatisoč metrih odviješ sendvič, ki si ga pripravil v polsnu in narediš požirek čaja iz termovke. Takrat veš, da se je splačalo zgodaj vstati in puščati za seboj potno sled. Zaradi tistega nebeškega občutka, ki preveva na vrhu, me v skok kar samo nese. Huh, gremo v hribe?

Okoli Ljubljane s kolesom

Včeraj so napovedali zadnji topel sončen dan. Danes naj bi deževalo in ozračje se ne bo več ogrelo nazaj na poletne temperature. Mene dež ne moti, tudi jesen in zima me ne motita. Rada imam vetrovne sončne jesenske dni in mrzle sončne zimske. Megla je res tista bolj zoprna reč, ki se zgodi pozimi, vendar se jo da preživeti. Se pač več zadržuješ doma in mogoče celo kaj postoriš, pospraviš omaro, za katero poleti ni bilo časa. Če si pa zaželiš sonca, pa ponavadi tudi ni treba visoko, lani je bila že Šmarna gora dovolj, da smo se povzpeli nad oblake in uživali v toplini sončnih žarkov. Nebeško je bilo. Vseeno pa sem včerajšnji zadnji topel sončen dan izkoristila za srkanje zadnjih sončnih žarkov. Maja se mi nikoli ne uspe udeležiti pohoda okoli Ljubljane, pa sem zdaj zajahala svoje kolo, svojega mestnega šklepetalčka in šla po PSTju okoli Ljubljane. Fina pot je, ponekod super označena, s tistimi žigi v cesti na vsakih deset metrov, kot da bi od enega do drugega lahko zašel, spet drugje pa so oznake dobro skrite in jo z lahkoto ubereš v napačno smer. Glede na to, da je bilo pomembnejše kolesarjenje, kot natančno držanje poti, mi je bilo popolnoma vseeno, če sem kje odvila v napačno smer. V vsakem primeru sem prevozila dobrih 26 kilometrov in se dodobra naužila sonca. Šklepetalček mi je pa pomagal pokuriti še kakšno kalorijo, tako da je bil ves dan prijetno koristno izkoriščen. Z dobrim telefonom in pravo aplikacijo lahko vso pot spremljaš prevožene kilometre, čas, ki ga zanje porabiš, in porabljene kalorije, doma pa narediš še podrobno analizo vzponov in spustov in še česa. Super so ti pametni telefoni, oni res vejo. Komaj čakam naslenji zadnji topel sončen dan, ki nam ga bojo napovedali, da grem laho še en krog, tokrat v drugo smer.

Spin & Pump

Dan je treba zgodaj začeti, da imaš kaj od njega. Včasih so vstajali, da so porihtali živino in njive, zdaj pa vstajamo, da porihtamo sami sebe. Baje je najboljša vadba, prva jutranja vadba. Takrat naj bi kurili največ maščob. Jasno, ko pa se telo zažira samo vase, navsezgodaj, na tešče, ko se hudourniško potiš. Če nimaš težav z zgodnjim vstajanjem, toplo priporočam. Ta teden je na programu spin & pump. Pol ure kolesa in pol ure vaj z utežmi. Noro! V službo pridem prerojena in polna energije. Za pol Ljubljane se pa dan še niti začel ni.

Rekreacija

Sončen in vroč prvi jesenski dan nam je dal energije! Šmarna, pol pa še trening...ni ga čez to kombinacijo. Najprej gozdni zrak in bistrenje misli, potem pa še tonus. Yeah! Kombinacija za ponavljat.