Breza

Saj ne, da poličke v sobi nimajo moči, da bi se same držale na steni, ali da bi rabile kakršno koli oporo, nikakor ne. Le lepše je, če jih podpira lepa gozdna princesa, kot se brezi še lahko reče. Dolgo časa sem si jo želela, zdaj jo pa imam, juhej! Breza Lili indahaus. Ja kaj no, zdelo se mi je, da si zasluži ime, pa ga je dobila.
Snežko in Kit sta tudi navdušena nad njo, takoj sta si prisvojila vsak svoj štrcelj in zdaj ga hengajo.

Devica Marija v Polju

Ob Ljubljanici je razstavljena fina zbirka fotografij Ljubljane (foto Janez Kotar). Na eni od njih sem našla Devico Marijo v Polju, kot se je včasih imenovalo Polje (cerkev se še vedno), kraj od koder prihajam. Čeprav je bila tudi v Polju kdaj megla, pa sneg in dež in sončni vzhod ni vsakič osvetlil celotne doline, je v mojem srcu Polje točno takšno, kot je na tej sliki. Vem, da sem doma, ko se pripeljem do cerkve z dvema zvonikoma, na katera smo do nedavna pogledovali, če nas je zanimalo, koliko je ura. Ker se Polje razvija, kot vse ostalo, so nam pogled na zvonika zagradili, od takrat uro iščemo na telefonih. Prav tako vem, da sem doma, ko lahko s pogledom zaobjamem celotne Kamniško-Savinjske Alpe, ki sem jih vse življenje občudovala skozi okno moje sobe. V Polju je lepo živeti, čeprav ni preveč blizu centra Ljubljane (morda ravno zato), vendar to vemo le tisti, ki smo se tu rodili. Vsi ostali se mu raje v velikem loku ognejo, saj je zanje Polje na drugem koncu sveta, pa čeprav je v resnici od naše hiše do pošte na Čopovi ulici le sedem kilometrov. Kar naj tako ostane, Polje je za vse, ki še poznamo kakšen star Polski izraz naših dedkov in babic. 

Tatarski biftek

Tatarski biftek je ena taka reč, ki je nimaš kar doma, oziroma ga ne kupuješ vsakodnevno. Večinoma se na mizi znajde v okviru kakšnega praznovanja. Od božiča pa tja do novega leta ga torej lahko kar nekajkrat srečamo na toplem kruhu, prej podmazanem z maslom. Hujšanje je namreč prestavljeno na drugo leto, kakopak. Ker je pri nas doma kmalu po novem letu spet praznovanje, tokrat rojstnodnevno, smo imeli spet dober izgovor za mastenje s tatarcem.

Tokrat sem se odločila, da ga naredim sama. Prvič. Ker je bil moj rojstni dan in ker me je zanimalo, kako se ga naredi. Pojma nisem imela, kaj vse naj bi se zmešalo skupaj, da iz kepe dobro zmletega (mesar ga vsaj dvakrat spusti skozi mlinček) surovega mesa prideš do tistega slastnega okusa. Tako sem pri prvi gospe, ki se res dobro znajde v kuhinji dobila recept, druga, prav tako vešča kuharskih vragolij mi je bila pa mentorica.

Šla sem v nabavo, dobila res krasen kos govejega stegna, in smo začeli. No saj, bistvo je v tem, da vse sestavine dobro zmiksaš in jih nato še bolje ročno pregneteš z mesom. Vmes poizkušaš in dodajaš sestavine po potrebi. Vredno je omeniti, da na rumenjake in paradižnik z lahkoto pozabiš, s fileti pa ne gre pretiravati, ker imajo res močan okus. Sama sem v dobro kilo mesa dala dva mala inčuna in je kar trajalo, da je izginil vonj po ribah. Pravzaprav niti ne vem, zakaj bi filete sploh dodajal, če se potem tako boriš, da izgine vonj in okus po njih, ampak okej, če niso bili nekega davnega leta, ko se je prvič pisal recept za tatarski biftek tiskarski škrat, potem naj ostanejo.

Ali čas diši?

Včasih je treba dati času čas in narest kratko pavzo. Lahko traja tudi ves mesec, sploh ni panike, čas itak tako hitro teče, da ta mesec mine en dva tri in smo že nazaj. Tako da, juhuhu, evo me nazaj!

Pavze je konec, leto se je obrnilo, kmalu se bo tudi prvi letošnji mesec, v resnici se pa ni prav veliko spremenilo, kajne? Če pogledam sebe, bi lahko govorila o spremembah v kilogramih, ampak s tem se ženske tako in tako ukvarjamo ves čas. Imam tudi novo barvo las, ki pa je ne opazi več nihče, ker se počasi vračam k svoji riđasti in je očitno tako naravna, da ni omembe vredna. Verjetno je kje nastala kakšna nova guba, pa kdo bi jih štel. Pa še nekaj novosti, ki se v življenju včasih kar zgodijo (da ga malo začinijo) in jih čas prej ali slej povozi. Dvakrat greš spat in je vse drugače, oziroma, pravzaprav isto.

No, sem pa v tem mesecu tudi spekla kar nekaj reči, več vrst pit, piškotov in štrudlja in odkar imam nov gnetilnik, tudi kruha. Priznam, da se prav nič ne pritožujem, fino je, kadar dom diši po domu, pa čeprav so ročke kuhinjskih omaric popackane z moko in tla pikajo zaradi sončničnih semen. Lepo je kadar čas diši.

Moj vrt

Ko sem bila majhna, smo z družino vsako zimo hodili smučat na Soriško planino. Spali smo pri neki gospe v vasi Sorica, kjer so imeli tudi krušno peč, ob kateri smo lahko posedali, lesena tla, polna velikih grč in grozeča ogledala, ki so visela pod stropom nagnjena proti tlom. Mogoče so bile celo slike, ne spomnim se natančno, bi morala vprašati, se je le vse skupaj dogajalo v mojem rosnem otroštvu, ko lahko stvari malo pomešaš med seboj in si kakšno zgodbo zapomniš skozi svoje otroške oči.

Nekega dne smo šli na sprehod do vaške gostilne, na kosilo, kavico ali deci, kaj jaz vem, kaj so naši starši takrat počeli, oni so bili itak iz drugega planeta, kdo bi jih razumel, pa še stari kot zemlja, tam nekje, okoli trideset. Skratka, sedeli smo v gostilni in na mizi je bila revija z naslovom "Moj vrt". Nisem še hodila v šolo, vendar sem črke že poznala (o madoniš, iz naše pa še nekaj bo, so se takrat še veselili) in jih počasi začenjala povezovati v besede. Pa sem počasi brala moooooojjj vvvvrrrrrrt (beri: moj v rt, v rit, če bi lepo napisali), meni se je zdelo krasno, razumela nisem, kaj pomeni (jasno, če sem pa narobe prebrala, vsebina revije z mojim naslovom bi bila popolnoma drugačna od tiste prave), vsi tisti vesoljci so se pa nasmejali do solz. Ja, otroci so pa res eno samo zadovoljstvo!

No, leta so minila, počasi sem tudi sama postala kot zemlja star vesoljec in na svojem balkonu (po novem tudi z novo lepo belo ograjo, takšno iz pravljic) imam tudi svoj/moj (pravzaprav najin) vrt. Čisto pravi, z bazililko, rožmarinom, peteršiljem in celo koruzo. Pridružil se jim bo pa še paradižnik, pa še kakšna začimba. Že zdaj se veselim vseh tistih finih osmic, ko se bodo sestavine z balkonskega vrtička polupčkale s sirčkom, lososom, olivcem in skupaj zaplavale v dobrem Alfonzovem vinu.

Mi se imamo radi

Ko greš prvič v vrtec, pripravijo lep sprejem. Veliko se poje, pogovarja, smeji, vsi se predstavijo, vsi so dobre volje in to težko ločitev staršev od otrok skušajo narediti čim bolj prijetno. Za oboje, za velike in za majhne. Na prvi šolski dan spet pojemo, starši so ponosni, učitelji se trudijo, da dan naredijo kar se da lep. Potem gremo v srednjo šolo in na fakulteto. Tam se samo še predstavimo, o petju ni ne duha ne sluha. Vstopili smo v svet odraslih, znanje in učenje sta v prvem planu, smeh in igra pa prideta na vrsto v prostem času. Tudi, ko nastopi prvi delovni dan, nam nihče ne zapoje za dobrodošlico. Resni in urejeni se predstavimo novim sodelavcem in se podamo na novo življenjsko pot. Smeh je seveda dovoljen, celo nujen. Včasih tudi petje, vendar res le v prostem času.

Ko se naša delovna doba izteče in se telo umirja in upočasni, nekateri zapustijo svoj dom ter se preselijo v novega, med svoje vrstnike. Če je dom pravi, priredijo sprejem in dobrodošlico, kot se šika. V ponedeljek so tak sprejem pripravili v domu na Fužinah za mojo staro mamo. Za začetek smo zapeli Mi se imamo radi, vsak je povedal delček svoje življenjske zgodbe in dobro vzdušje je prevevalo vse navzoče. Zelo je bilo prijetno. Med druženjem si je vsak pripravil čaj po svojem okusu, iz zelišč, ki jih gojijo na vrtu doma. Zanimivi so tile njeni novi sostanovalci, med njimi je tudi gospa, ki bo januarja dopolnila 100 let. Uau! Pravi, da se jih dočaka tako, da trdo delaš in nikoli ne odnehaš. Me prav zanima, do kam bo nas pripeljalo naše trdo delo? Mami želim čim več prijetnih trenutkov med novimi sostanovalci, tudi ona je vse življenje trdo delala, zdaj naj si pa le odpočije in dovoli, da drugi skrbijo zanjo. Sem in tja naj pa tudi kakšno zapoje, kdor poje, zlo ne misli, pravijo.

This is my church

This is my church. To je moja cerkev. No ja, cerkev, ki stoji blizu mojega doma. V splošnem me notranjost cerkva ne zanima kaj preveč, od zunaj mi je pa marsikatera všeč. Tale recimo, se mi zdi lepa. Rdeča, opečnata, z dvema zvonikoma, stoji na hribčku (no ja, to itak vse), pogled nanjo iz pravega kota, jo hitro lahko postavi v uvodnik kakšne grozljivke, ob lepem sončnem dnevu pa prav žari. Ima pa eno veliko pomanjkljivost, nima ure. Vse življenje že poslušam, da je ura za reveže na turnu in zato tudi venomer pogledujem proti cerkvenim zvonikom, saj ure ne nosim. Ta, ki je pa najbližje mojemu domu in na katero v zadnjem obdobju največkrat pogledam, pa nima ure. Le kaj so razmišljali? Nič, bi rekla. Dva zvonika, pa nobene ure. Eh peh! Vedno morajo biti posebneži. Tile, ki so načrtovali to cerkev so očitno menili, da bi ura kazila njeno podobo in so se raje odločili za zvočno obveščanje o trenutnem času. Zvonovi nas vsak dan spomnijo na to, da živimo v neposredni bližini cerkve, ob posebnih dnevih pa smo deležni še dodatnega cingljanja. Pojma nimam kaj vse to nabijanje pomeni, vem le da je glasno in precej pogosto. Pa sem mislila, da verniki vedo, kdaj je maša in jih ni treba na vsako petnajst minut klicati, naj le pridejo.

Dan mrtvih

Včeraj je bil praznik tistih, ki jih ni več med nami, no, vsaj ne na tak način, da bi jih lahko videli in se z njimi pogovarjali. Običaj je, da se na ta dan zbere družina in obišče bližnje in daljne grobove. Na britof se gre seveda lahko kateri koli dan v letu, vendar ob naših polnih urnikih največkrat kar malo pozabimo na to. Zato se mi zdi, da je ta dan kar na mestu, za vse tiste, ki se tudi tekom leta večkrat spomnijo na tiste, ki jih ni več, le do pokopališča se ne odpravijo, pa naj gredo vsaj na ta en dan v letu. Ni treba, da je to ravno prvega, se pa takrat zagotovo spomnijo, da bi šli lahko prižgat svečko, pa se tja odpravijo v enem od bližnjih dni. Sama se tistih, ki jih ni več, spomnim večkrat, na britof pa, priznam, tudi ne grem prav pogosto. Najbrž tudi zato, ker vem, da našedva poskrbita za to, da je pesek vedno lep, da grob krasi sveže cvetje in da tam vedno gori svečka. Tako pač to gre, urejanje grobov se prenaša iz roda v rod. Dokler bo tako, se bom vseh, ki so že na drugem bregu spominjala v zgodbah in jim svečko prižigala v mislih. Nikoli jih ne bom pozabila, niti tistih ne, ki jih sploh poznala nisem, ker so odšli že davno pred mojim časom. Vsi živijo v zgodbah in naj le ostane tako. Me zanima, kakšna zgodba bo ostala za mano?

Jašići

To je rojstna hiša moje stare mame. Nekoč je seveda imela streho in stene brez lukenj pa stopnice po katerih si stekel brez strahu, da bi kam padel. Ni ravno največja, vendar je bila za tiste čase hiša, kot vse ostale v vasi. Kamnita, s toplim ognjiščem, ob katerem se je stiskala številčna družina. Ko je bila mama majhna, niso imeli ne elektrike, ne tekoče vode, da o telefonu sploh ne govorimo, pa so se prav tako znašli. Baje niso imeli niti nogavic. Mama vedno pove zgodbo, da ji je ata, njen bodoči mož, moj dedek, kupil prve žabe, ko je sredi novembra pripotovala v mrzlo Ljubljano. (Praktičen je bil pa vedno.) V Istri so bile zime milejše, kot v Ljubljani. Sneg je zapadel le zelo redko, če sploh, temperatura se pa tudi ni spustila pod ničlo, pa so prišparali na žabah. Včasih so tako in tako imeli čevlje le za zimo, poleti jih niso rabili, pa še čuvati jih je bilo treba, da so dlje zdržali. Ja res, popolnoma drugačni časi so bili. Zdaj pa rabimo čevlje za v službo, čevlje za ven, ene za tečt in spet druge, dvoranske, pa gojzarje za v visokogorje in pohodne čevlje za na Šmarno goro, pa škornje z visoko peto in tiste za na hlače, pa.... no, pa saj se razumemo. Razvoj je šel naprej, jasno je, da smo šli tudi v številu čevljev na prebivalca v korak s časom.
Ta hiša, hiša moje stare mame, še vedno stoji tam, sredi Istre, v Jašićih, mali vasici blizu Pazina in Žminja. Dolgo že nisem bila tam. Nazadnje, ko sem bila še otrok in je tam še živelo nekaj članov naše družine po mamini strani. Zdaj tam ni nikogar več. Mlajše generacije so se odselile v večja mesta, starejših ni več. Hiša propada, vrt je zaraščen, na prvi pogled je vse skupaj zelo žalostno. Želim si, da bi nekoč lahko hišo obnovili, postavili novo, z istrskimi kamni in velikimi okni, z vrtom na katerem bi rastle oljke in kjer bi lahko ob veliki kamniti mizi uživala vsa naša družina. Jašići niso blizu morja, pa me to prav nič ne moti, zrak je tam vseeno morski, ljudje so prijazni, ni mestnega vrveža in hiša v sebi nosi zgodovino naše družine. Rojena sem v Ljubljani, vendar del mene pripada tej majhni vasici sredi Istre. Mogoče sem tudi zaradi tega tako navlečena na ta polotok, predvsem na njegov skrajni rt?

Aj lipo je u Istri
Piti i živiti
Samo neka nan dura.
(Gustafi)

Alien has left the building

Ni ga več. Obgrizel je oba češnjevčka, niti ne pojedel do konca in šel. Kam je šel, ne vem. Ali je skočil čez balkon, splezal k sosedom, mogoče je pojedel samega sebe, pojma nimam. Vem samo, da je za seboj pustil masaker in da ga ni več. Sigh... Še vedno v strahu odpiram balkon, če se morda ne skriva v kakšnem kotu in čaka na priložnost, ko bo lahko smuknil v stanovanje, poiskat kakšno še ne popolnoma zrelo hrano. Mali rdeči paradižniček mu očitno ni bil všeč. Na tiho sicer razmišljam še o drugem razpletu zgodbe. Morda se je moj alien pretvoril v čudovitega metulja in odletel. Nimam pojma. V vsakem primeru pa tistega, ki ga sreča, prosim, naj ga lepo pozdravi in naj se ga na ustraši, kljub večjemu številu nog in z glavo na vsaki strani svojega dolgega trupa, je bila tale zverina kar prijazna. Kakšen nezrel zeleni paradižniček mu dajte, pa vas bo pustil pri miru.

Tomejto tomato

Čez vikend me ne bo doma. Alien pa bo. Sam. Torej, kaj mi je preostalo drugega, kot da mu dam nekaj za jest. Dva češnjeva paradižnička bi morala zadostovati do nedelje zvečer, kljub temu da je kar požrešna zverina. Najprej si ju je ogledoval od daleč, nato je na široko odprl gobec (se mi zdi, da sem slišala vrisk) in se pognal v napad. Raztegnil se je čez vejico, ne vem, ali od ugodja, ali zato, da je imel boljšo oporo za kopanje v mehak paradižnik. Sem pa opazila novo težavo, iztrebki se po novem ne lepijo več na vejico, pač pa tečejo na mizico. Ne pridejo v poštev kot rezervno kosilo. Zelen nezrel paradižnik in svež rdeč paradižnik se izločata različno. Tomejto tomato, zrel nezrel. Upam, da ne bo imel kakšnih prebavnih motenj, mali alien. Moj mali alien, ja ja, mi je kar prirasel k srcu. Upam, da bo užival in bo pustil moje stanovanje pri miru. Okna sem seveda vsa zaprla, tako da se lahko slini le po balkonu. Ne verjamem, da bi mu šel sesalec prav posebej v tek, sosedje pa naj le spoštljivo pogledujejo na moj balkon. Bi bilo kar zanimivo imeti dvometrsko gosenico za domačo žival, ki bi vsak dan pojedla gajbo paradižnika in druge zelenjave.

Alien je še živ

Blok je bil še, balkon tudi in stanovanje je bilo brez zaslinjenega aliena. Je pa zver pojedla svojo hišo do konca in pospravila tudi vse iztrebke. Uf ja, VSE je pojedel! Kaj pa zdaj? Kaj pa takšen alien je, ko pomalica vse, česar je bil do tedaj navajen. Pojma nimam, zaprla sem vrata balkona in ga opazovala skozi okno. Se bo začel zvijati od lakote in spuščati čudne glasove? Bo začel jesti samega sebe? Se bo lotil stebla in v nadaljevanju lončka iz katerega paradižnik raste? Mrak je padel na deželo in grozljivka se nadaljuje.

Alien

Kaj pa sedaj, ko je vesoljec pojedel svojo hišo? Zvečer je še imel paradižnik za zaščito in toaletne prostore zunaj njega...kar priden je, ali pridna, težko je določiti spol, takole na prvi pogled. Ali je vesoljec ali gosenica? Kakor koli že, zagotovo, ga je bilo strah, ker je celo noč močno deževalo, grmelo in se bliskalo, pa se je, kot radi rečemo, pokakal od strahu. Zelo močno pokakal, tako zelo močno pokakal, da je pojedel celo svojo hišo in jo celo pokakal. Smisla tega sicer ne vidim, saj, če je hišo pojedel, ni imel več zaščite pred neurjem? Ampak verjetno je tudi pri njemu tako, kot pri škorpijonu, ki piči žabo, med tem, ko ga nese čez reku, kljub temu, da je obljubil, da je ne bo. It's in his nature. Gosenica poje svojo hišo, kljub temu, da bo potem brez strehe nad glavo in posledično tudi brez hrane. Danes sem jo pustila doma v kabrio paradižniku. Kaj bo jedla do popoldneva? Kako zelo bo že lačna, preden pridem domov? Bom sploh še lahko odprla balkon, ko se vrnem? Bo balkon sploh še tam? Tuturitu, tuturitu!

Ata od slepega potnika

Strah me je. Prvega slepega potnika sem vrgla z vlaka.... no ja, z balkona. Daleč je letel in zagotovo se ima dobro, saj je priletel v travo. On je zelen, trava je zelena, hrane ima zagotovo dovolj, predvidevam, da mu je dobro. Mislila sem, da si bo paradižniček opomogel in rastel dalje. Računala sem celo s tem, da bi morda še iz kakšnega cveta, ki krasi Sava pognala mala zelena bunkica. Ampak ne! Iz tistega istega edinega malega zelenega paradižnička je prilezel še en stvor! Ta je štirikrat večji od prejšnjega, ima velike črne oči in izloča grozen zeleni šmafu. Uffff! Pustila sem ga tam, kjer je in ga bom le opazovala. Strah me je, da bi prišel še večji in še bolj grozen, če bi tudi tega vrgla z vlaka... pardon, balkona. Imeti takšen stvor na balkonu, ni prijeten občutek. Spala sem pri zaprtih oknih, da ne bi prilezel v stanovanje, me pojedel ali pregnal ven, sam pa bi zaslinil vrata, da se ne bi mogla vrniti in užival na mojem kavču in gledal mojo televizijo. Ne vem, kaj me čaka danes, ko se vrnem domov. Jaiks!

Rdeče-beli prt

Rdeč in bel kockast prt ne sme manjkati na pikniku. Brez njega piknik v naravi, ni pravi piknik. Ok priznam, da se tudi brez njega, lahko ležiš na mehki deki, na brisačah, na čemerkoli, kar preprečuje, da bi ti zemlja in trava mazala krilo in hlače. Ampak rdeče-bel prt naredi piknik. Poleg prave družbe, se razumemo. In hrane. Pa pijače tudi. Letos smo se šli že kar nekaj piknikov in moram priznati, da niti enkrat nismo imeli s seboj rdeče-belega prta. Doma ga nimam, ostali ga tudi niso imeli, ali se je pa zgodilo, da je piknik nastal tako spontano, da smo na prt popolnoma pozabili. Kljub temu so bili vsi letošnji pikniki super. Fantastični celo! Na prt nisem niti pomislila, dokler se zadnjič nisem zbudila v hiši z rdeče-belimi zavesami. Rdeče-bele zavese in zunaj smrekov gozd. Za piknik mi je bilo malo mar, pogled skozi okno je namigoval na cel kup drugih fajn stvari, ki se še kanejo zgoditi. Zdaj pa ne vem, je bilo to zaradi rdečih in belih kockic, ali zaradi družbe?