Rojstni dan je meni najljubši praznik v letu, ta dan si vzamem zase in si dovolim vse, kar mi paše. Ne želim, da mi kdorkoli kroji ta dan in ga načrtuje zame, kje bom in kaj bom počela, bom, kjer si bom v tistem trenutku želela in to je to. Rada imam praznovanje rojstnega dne, s familijo, prijatelji ali v dvoje, kakorkoli že, žur mora bit! Če mi bo pa kdaj zapasalo biti v samoti, si bom pa tudi to dovolila.
Zadnjič sem bila povabljena na rojstni dan, kjer je bilo zbranih veliko ljudi, polnih življenjskih izkušenj in modrosti. Bili so nasmejani in zgovorni, uživali so v druženju in obujanju spominov in mi izdali protokol rojstnodnevnega praznovanja, ki se ga neplanirano vsi držimo. Užitek je bilo poslušati njihove zgodbe in biti del obujanja njihovih spominov.
Takole pravijo: ko se praznovanje prične, se najprej pozdravimo in poklepetamo oziroma predgobezdamo o nepomembnih stvareh, da izgine trema, ker se že dolgo nismo videli, nato se pogleda vse rože, prejete za darilo, temu sledi požrtija in uživanje ob hrani in pijači (lačni in žejni res nismo za nikamor) in za njo obvezno fotografiranje na sto in en način in z vseh možnih zornih kotov, čisto na koncu se pa še spomine obuja, odvisno od tega, koliko let šteje slavljenec. Pri praznovanjih osemdesetinnekaj rojstnih dni dodamo še rubriko, kdo je že, kako, kje in kdaj, umru.
Fajn žur je bil, odkljukali smo vse točke protokola in se poslovili dobre volje in z nasmehom na ustih. Tako, kot mora biti.
