Morje

Je pozimi morje srebrno? Ni? Kaj pa, če bi zaledenelo, bi bilo takrat srebrno? Ne vem, bo treba it pogledat. Če bo dan pravi in zunanje temperature še kolikor toliko visoke zaradi žgočega sonca, se bo dalo še zaplavati. Sicer pa naredim kakšno fino fotko, vržem kamen v vodo, pogledam v dalj, malo posedim in nafilam baterije. Morje je pozimi ravno tako lepo, kot poleti. Včasih celo lepše, ni ljudi, ni kričanja, ni nikogar. Samo Porer, Fenoliga, Ceja, Bodulaš, Trumbaja...

Galebi se karaju

Brez njih ni morja, čeprav znajo bit včasih tečni, kot golobi v Benetkah. Večinoma nas pa njihovo oglašanje prav lepo spominja na morje in vse povezano z njim. Nič niso zadržani, če jim vržeš nekaj za v kljun in s kroženjem ali nizkimi preleti pokažejo, kdaj ribe priplavajo mimo. Kje je jata manjših rib in kdaj se prikaže večja riba, kdaj je v vodi panika in kdaj se ne dogaja nič. O njih gre tudi pesem, čeprav naj bi bila v resnici o ribičih. Pa se vsi ves čas sprašujejo le, kaj za vraga pomeni, da se galebi karaju?
Takole poje Vinko Coce: http://www.youtube.com/watch?v=lAnp7oA20n8

Da ne govorim o galebih na morju, domačinih, fantih, ki lovijo turistke in tistih galebih, ki te fante privlačijo, tistih, ki jih najdemo na spodnjem delu hrbta, malo nad pasom. Pri puncah seveda. Pa se galebi spet karaju. Kaj že to pomeni? Ali pomeni več stvari? Hmm...

Pula, Arena in ... hokej

Kam hodim že vse življenje na morje? V Pulo. Kateri sport spremljam že odkar hodim, pardon drsam? Hokej. Katera Irena mi je najbolj pri srcu? Puljska. In kaj nastane, ko spravijo hokej v Puljsko Areno? Rekla bi, da en super truper večer! Gremo na morje, gremo na hokej!

To je morje

Morje je voda in sonce in skale in škržati in čuk, morje je sol na koži in mokri lasje, morje je vonj po sončni kremi in poletne oblekice, morje je sprehod po kamnih razgretega obmorskega mesta, koncert na prostem, morje so sveže ujete ribe pečene v ponvi, morje je paradižnik z vrta in kifeljčar v pečici, morje je bevanda ali gemišt, morje so sončna očala, plavutke in maska, morje je v dvoje ali v družbi, lahko tudi solo, morje je dobra knjiga ali žuta štampa, morje je v kampu, apartmaju ali pod zvezdnim nebom, morje je v senci borovcev in na žgočih skalah Kamenjaka, morje je Safari bar in mokra brisača, morje so školjke in kamenčki in lepi spomini, morje je od maja do oktobra, lahko tudi pozimi, morje je blizu, morje je v meni. Ves čas!

Naša parcelca

Bilo je morje, bila je družba, imeli smo čoln in petrolejko zvečer. Vodo smo v kanistrih nosili iz kampa, burja nam je vsake toliko odpihnila senco in strgala baldahin. Včasih nam je pa prinesla tudi nov čoln, ali napihljivega snežaka. Bili so ježki in dirkanje z blazinami, pa modre ustnice, čeprav smo mislili, da nas še ne zebe v vodi. Bile so ribe, hobotnice, golaž iz kotla. Bila je kinderlada in profesionalni mazač, pa dolga vrsta lačnih mulcev. Bile so saranče in ose in kač še in še. To je bilo morje, ki je prekosilo vse!

Premantura

Spet grem tja. V Premanturo in na Kamenjak. Prvič letos, tako da že komaj čakam. Sej vem, noben, ki tam ni preživel svojega otroštva, prvih žurerskih pohodov ali prvih večjih ljubezni me ne razume. Za vse je Kamenjak, le dolga prašna bela cesta, brez sence in s težkim dostopom do morja, v Premanturi se pa tako in tako nič ne dogaja.

Res ja, res je tako, Kamenjak je dolga prašna bela cesta, na kateri se skuhaš od vročine, če greš peš, ali moraš pa po obisku z avtom, tega nujno peljati na globinsko čiščenje, saj se prah zažre v vsako režo. Bohnedej, da grejo še amortizerji, pa auspuh se preluknja pa kaj vem kaj še vse se lahko zgodi velecenjenemu jeklenemu konjičku, ko ga ženeš na tisto s soncem čisto preveč prežgano plažo. Grozno! Res ni nobenemu jasno (tistim, ki seveda tam niso preživeli pol življenja), zakaj ne grem raje v Grčijo, Španijo, na Sardinijo ali kaj podobnega, na dolge enolične plaže, polne mivke, v hotel z najmanj tremi zvezdicami in luksuzno ponudbo za zajtrk in z mestom, kjer je poleti nočno življenje na vrhuncu.

Bi tudi lahko šla, brez težav. To sicer ni dopust po mojem okusu, ampak bi se kakšen teden tudi dalo zdržati. Če imaš tam potem avto, kolo ali skuter, da lahko greš kamor hočeš in poiščeš skalnato plažo z oteženim dostopom do morja in bar na najbolj neobljudenem delu otoka.

No, pa smo spet pri kamenjaku.

Tja pač grem, ker mi je tam fino, ker imam na vse skupaj lepe spomine in ker sem tam veliko doživela. Zato. Pa tudi zaradi dolge prašne bele ceste, dišečih borovcev, škržatov, galebov, jadrnic v zalivu, školjk in vseh tistih otočkov v bližini. Grem tudi zaradi Premanture, domačinov in vseh tistih, ki tja hodijo prav tako radi kot jaz. Imamo nekaj skupnega, imamo svojo Premanturo in svoj Kamenjak, ki ju poznamo samo mi, ki smo tam preživeli pol življenja. In tja se bom vračala vse življenje, pa če se ves svet postavi na glavo.

Morje

Zabredli smo v poletje, jaz pa še nisem zabredla v morje. Nezaslišano! Ne pomnim, kdaj je nazadnje tako dolgo trajalo do mojega prvega čofa v veliko modrino. Danes grem. Zagotovo! mmm se že vidim kako s planktonom čofotava pod zvezdnatim nebom....