Vaga

Zadnjič smo bili v Trstu. Prvotni plan je bil, da bi šli en krog po mestu, potem pa še na plažo. Kopat se. Oktobra. No, šetnja u grad je odpadla in smo šli kar direkt na plažo. Tja, v Miramar smo šli, na konec sprehajalne poti, kjer je kopalna ploščad. Kar zanimivo je bilo, pol ljudi je bilo skoraj v bundah, polovica pa v kopalkah. Naključni mimoidoči bi težko na prvi pogled ocenil, kakšna je temperatura zraka. Se je bilo treba ravnati kar po sebi. Moje ravnanje po sebi, so bile kopalke in skok v morje. Fantastično res! Morje je imelo še dvajset stopinj in prav luštno je bilo zaplavati konec meseca oktobra. Tega res ne naredi vsak, jasno je, da je tudi zaradi tega to poseben dogodek. Tudi zaradi tega, ne zgolj zaradi tega, sem rekla, kajti če sem na morju, res rada zaplavam. Predvsem pa nekje, kjer še nikoli nisem bila. Po kopanju se je treba takole, konec oktobra, takoj posušiti in obleči, na glavo nadeti tudi kapo, nato pa lahko še ležiš in uživaš na sončku. Konec oktobra se veliko hitreje prehladiš v mokrih kopalkah, kot poleti, pa še poleti se preoblačim.
Na tej isti plaži so imeli tudi vago. Tudi to je bilo prvič zame. Vaga na plaži, čemu že? Če si pretežak, toliko več plavaš? Na vagi je nekakšna tabela, predvidevam, da razmerja koliko kilogramov naj bi imel, glede na telesno višino. Morda pa nad določeno težo priporočajo, da ponovno razmisliš, ali se res želiš pokazati v kopalkah? Italijani so sposobni marsičesa. Ne vem, vage na plaži do sedaj še nisem opazila. Tudi ta mi ni kaj prida koristila, saj je zahtevala petdeset centov, da bi mi pokazala, kako težka sem, kar se mi je zdelo povsem nepotrebno, ker kakšnega večjega presenečenja ne bi bilo, skopala sem se pa tudi že.
Ko smo nekaj časa postopali tam, okoli tiste vage, se je pojavila še ena možnost, čemu stoji tam. Promenada ob morju je priljubljena rekreacijska pot, veliko tekačev je priteklo do vage, kjer so se raztegnili in oddrveli nazaj proti Trstu. Nihče sicer ni pokazal zanimanja za tehtanje, prepričana sem tudi, da ima vsak rekreativec vago doma, tako da se ne rabi tehtati po nekaj pretečenih kilometrih. Ali pač? Ne vem sama še nisem poskusila, morda pa naslednjič izkoristim sprehajalno promenado in s seboj vzamem še kovanček, da ne bom v dvomih ali imam kilogram več, ali manj.

Srečno jesen!

Jesen je. Morje je še vedno iste barve, kot nebo, le da je to tokrat sivo, ladje še vedno plujejo po morju, le da prevladujejo ribiške, ljudje še vedno plavajo, le da so večinoma to le kaveljci in korenine, tisti najbolj utrjeni, ki jim hladnejše morje ne pride do živega. Okej, tudi sama rada zaplavam jeseni, pa še nisem korenina, imam le rada morje, občutek breztežnosti in dejstvo, da nas ni veliko, ki si še upamo v že hladnejše morje. Čeprav v resnici sploh ni. Morje, so rekli, ima še vedno 23 stopinj, kar sploh ni malo. Edina razlika med zdaj in vročim poletnim dnem je ta, da je takrat zunaj trideset, zdaj je bilo pa dvajset. Torej temperatura morja sploh ni problematična, problem nastane (za zmrzljivce mislim, ne zame), ko je treba moker ven iz vode, zunaj so pa tri stopinje manj, kot v vodi in po možnosti še malo pihlja. Brrrr.
Rada imam jesen, narava se pisano obarva, pod nogami šušti listje, zadiši po kostanju, po grlu steče mlado vino in sončne dni cenimo veliko bolj kot poleti, ker jih je pač manj. Včasih zadiši tudi že po snegu, kar vzpodbudi še nove čute, tiste, ki se veselijo tudi zime. Pravzaprav imam rada vse letne čase. Ampak gremo po vrsti, srečno jesen vsem skupaj, naj močno šušti in šumi (in še večkrat ropota, ampak to je pa že druga zgodba).