Poglej s srcem, pa bo.

Pravijo, da jih vidim, ker sem zaljubljena. Ko si zaljubljen, se ti oko res preoblikuje tako, da svet vidiš lepši in bolj prisrčen, vsekakor pa vse te oblike tam zunaj morajo obstajati tudi za vse tiste, ki niso zaljubljeni. Samo prav je treba pogledati, odpreti oči, oziroma, oh, saj veste, če hočete videti, morate pogledati s srcem. Antuandesanekzuperi si takrat, v tistem New Yorškem hotelu najbrž ni mislil, kakšna uspešnica bo postala njegova otroška knjiga. Bravo! Lepe misli je poslal v svet.

Bučna juha

Poleg malih zelenih bučk (ki mimogrede, v dobri sezoni, tudi hitro podivjajo v ojaške zelene buče), so dobre tudi velike oranžne buče. Primerne so za slastno in zdravo bučno juho. Zadnjič sem eno dobila v dar, take srčkaste oblike je bila (neverjetno, kaj?) in se prvič sama lotila priprave bučne juhe. Nič pretresljivega se ni zgodilo, nasekljaš in popražiš čebulo, nanjo vržeš na kocke narezano bučo, kateri prej odstraniš semena, pražiš še nekaj časa, nato zaliješ z jušno osnovo, ali kar z belim vinom in vodo in še nekaj časa kuhaš. Vino je krasna reč za zalivanje hrane in kuharice. Ne knjige, osebe, ki kuha, knjiga bi se lahko navihala, če bi jo namočili...kuharica je pa navihana tudi brez tega. Torej, ko se vse skupaj lepo polupčka še z začimbami in soljo, ogenj ugasnemo (ali indukcijsko ploščo, kot vam je ljubše) in s paličnim mešalnikom zmiksamo, da nastane fina gosta zmes. Juho prelijemo na krožnike, dodamo bučna (in druga) semena, po želji pa še kislo smetano ter popečene kocke kruha. Juhe ni treba pojesti tako vroče, kot se je skuhala, naj se malo ohladi, vi pa nazdravite in razmislite v kakšno bučo boste izrezali svojo bučo konec meseca, ko nastopi noč čarovnic in se nam bodo buče, namesto s krožnikov, smejale z okenskih polic. Ali pa zakotalite kakšne druge besedne buče, da vam pri jedi ne bo dolgčas.

Pajčevinasto srce

Srca so povsod, kot sem že rekla. Če jim dovoliš, jih vidiš, če jim ne, pač ne. Popolnoma preprosto. Ko pajčevina preprede srce, pomeni, da se že dolgo ni prepustilo nečemu, kar bi ga napolnilo, zapolnilo, izpolnilo, lahko pa naredi le lep motiv za fotografijo, če govorimo o pajčevini na srcu vrtne ograje. Včasih je srce le lik, okras, brez globjega pomena, samo zato, da je. Pa tudi takrat je lepo, ker je pač lepe oblike. Take...srčkaste.

Srce

Nekateri ljudje nosijo srce na dlani. Zaradi tega se jim lahko večkrat zgodi, da jih kakšna reč prizadane, vendar mislim, da so večino časa, ravno zaradi tega, srečni. Zaradi tega, ker hodijo po svetu z odprtim srcem in sprejemajo svet takšen, kot je. Prav tako ljudi, takšne kot so. Mislim, da so srečnejši od tistih, ki imajo srce zakopano nekje globoko v sebi in ga ne pokažejo niti najbližjim.
Tudi gore imajo srce. Na vsakem hribu ga najdem, včasih nekje na poti gor, včasih čisto na vrhu. Za Tosc bi lahko rekli, da nosi srce na dlani, bilo je čisto na vrhu in z mesta, kjer je stalo, je bil čudovit razgled. Zato mi tudi veter in oster dež nista prišla do živega, počutila sem se varno, saj sem vedala, da gora, ki nosi srce na dlani ne stori nikomur nič žalega. Okej okej, mogoče se tole res sliši preveč znanstvenofantastično, pa kljub temu, v nekaj je pa treba verjeti, kajne? Jaz verjamem v dobro srce. Ljudi, ne gora, gorska srca so nastala spontano.