Piknik v parku

Pa smo ga dočakali! Prvi poletni dan, mislim. Kako le bi ga bilo bolje proslaviti, kot s piknikom v parku? Nikakor! Pa še naši Švedi so na obisku v Ljubljani, ti so pa itak vajeni hoditi s piknika na piknik. Pa imejmo švedski piknik!

Švedski bo samo zato, da se bolj imenitno sliši, pa zaradi balonov, te imajo Švedi kar radi na pikniku...pa, ja no, pa zaradi zvezde piknika - klad kake. Takšnega piknika res še nismo imeli, da bi nekdo prinesel na pol narejeno torto, potem pa kar tam sredi parka, na travi, stepal smetano. Temu se res reče dobra organizacija. Predvsem pa popestritev piknika. Mene je poteza s sveže stepeno smetano navdušila, da ne govorim o tem, kako dobro se je ujela z gozdnimi sadeži in čokoladnim biskvitom. No, da ne dolgovezim, klad kaka je bila, kljub močni konkurenci (predvsem v obliki skutinega zavitka) zmagovalka piknika. Zaradi okusa predvsem pa zaradi imena.

Ko smo ravno pri imenih, če je klad kaka zmagovalka sladic, je bil bulgur zagotovo zmagovalec slanih, oziroma glavnih jedi. Zaradi okusa in ja, prav ste uganili, tudi zaradi imena. Kar se mene tiče, mu lahko rečemo tudi burgundi, vedela bom, o čem govorimo. V kombinaciji z zelenjavo je bil tako slasten, da smo bili vsi veseli, da so ga Šefetovi prinesli v dveh posodicah.

Res dobro, da se je poletje šele začelo. Piknik sezona je odprta, naj bodo sončni dnevi na naši strani, pisane deke in baloni so pripravljeni, jedlnik si bomo pa zmišljevali sproti.

Piknik v parku

Poletje je res en tak fajn letni čas. Ne rabiš veliko, da se imaš odlično. Zelo na hitro smo se zmenili, kje in kdaj, kdo bo pripravil prigrizek, sladico in kdo bo šel iskat nekaj za pit. Vsak pod roko stisne še eno deko (pisano in mehko seveda), frizbi v nahrbtnik, nekaj muzike na telefon in smo. Po službi ne greš domov, ampak lepo fino zaviješ v park Tivoli. Dovolj blizu in hkrati dovolj daleč od mestnega vrveža. Ob ponedeljkih res ni gužve, tako da z lahkoto najdemo senco pod košatimi drevesi, kjer razgrnemo deke in po njih razprostremo dobrote. En dva tri, pa je ponedeljek postal najlepši dan v tednu. Še dobro, da je šele prvi, kakšni mu šele sledijo!

Služba je pozabljena, danes je vendar nedelja (vsaj po počutju), dan za druženje, metanje frizbija in vsesplošno zabavo. Takšni dnevi so super, še posebej, če to pomeni, da nekatere prijatelje vidiš po dolgem času in znova ugotoviš, da bi jih rad videl bolj pogosto, ker si z njimi res lahko to, kar si. Na koncu si obljubimo "Čim prej ponovimo!" in to v tistem trenutku tudi resno mislimo. Pa nam bo res uspelo?

Full monty naked chef

Imam prijatelja, ki zelo rad kuha. Ponavadi kuha za manjšo družbo, pri sebi ali komu drugemu doma, kjer si na koncu vedno oblizujemo prste in strgamo lonce, da le ne bi šel noben grižljaj v smeti. Povedal nam je, da si že nekaj časa želi kuhati za večjo skupino ljudi, v čisto pravi gostilniški kuhinji in ker je treba dobre ideje uresničiti, smo izvedli Full monty naked chef (kot se običajno na teh kuharijah poimenuje) kuharsko popoldne.
Vsi imamo že dovolj zime, zato smo brbončice razveseljevali z morskimi sadeži, pili Tinto de verano in sanjali o poletnih pobegih na morje. Bilo je zabavno in zelo slastno druženje in zagotovo ga bomo ponovili.

Kuhano vino

Začela se je čisto prava mrzla zasnežena zima. Ogrejemo se lahko na več načinov in en od njih je gretje od znotraj na ven s kuhanim vinom. Lahko je belo, lahko rdeče, lahko kar oba, če je družba večja in okusi različni. Za pripravo potrebujemo klinčke, cimet, limone, sladkor in nekaj kapljic citronke. Vino kuhamo na šibkem ognju in pazimo, da ne zavre, kajti takrat bi ves alkohol izgubil svojo moč, česar si pa ne želimo, kajne? Kuhano vino lahko pijemo solo, v dvoje, ali povabimo prijatelje, da nam pomagajo prazniti lonce. Pomembno je, da ga je dovolj, da preženemo mraz iz kosti in si narišemo nasmeh na ustnice. Nasmeh narišejo prijatelji, ne vino (no ja...včasih pomaga tudi vino). Pa na zdravje!

Novoletno druženje

No, pa se je začelo. Prvega v mesecu smo zapečatili s prvo letošnjo novoletno zabavo. Tradicionalno smo se šli slow food na Kurnu z vsemi njihovimi specialitetami. Tudi tokrat sta se na vodilnih mestih prerivali krača in špinača s pinjolami, družbo pa jima je delal nič hudega sluteči, slastni, topli in buhteči kuhan pršut. O ti mljac, kok je bil dober! Fino je blo, dobro smo zapečatili konec letošnjega leta in napovedali super krasno leto trinajst. Če bo samo pol takšno, kot je bilo letošnje, bo super ultra dobr fajn. Hej ho, let's go!

Friends will be friends

Zadnjič smo se dobile tri stare prijateljice. Ne stare po letih, pač pa dolgoletne, poznamo se praktično že vse življenje. Naše prijateljstvo je trdno, tudi če se vidimo res zelo redko. Še vedno živimo vse tri v istem mestu, niti ne tako zelo daleč, nobena od nas ni zapečkarica, ki bi nenehno čepela doma, pa nas je življenje vseeno odpeljalo vsako v svojo smer. Vsaka ima svojo službo in po svoje preživlja prosti čas. To, da smo se me tri dobile, je bil res neke vrste dosežek. Dogovarjanje za ta podvig bi lahko merila v mesecih, če ne celo v letih. Grozno, saj vem. Zelo mi je žal, da se ne vidimo pogosteje, ker mi je v njuni družbi prijetno. Zadnjič je bilo točno tako, kot da se ne bi videle le nekaj ur, ne pa nekaj mesecev. Pogovor smo nadaljevale, kjer se je nazadnje ustavil. Kljub temu, da smo zdaj kakšno leto starejše in imata oni dve že vsaka svojo družino, smo bile vse tri, takole na kupu, spet le smrklje, polne energije, ki smo govorile ena čez drugo in povzročile, da je hiša pokala od smeha. Za še večji občutek domačnosti so poskrbeli copati s srčki in skodelice, ki spominjajo na otroštvo. Od sedaj naprej si bom večkrat vzela čas za naše druženje. Rada ju imam in mislim, da se moramo potruditi, da se vidimo večkrat. Kaj nam pa ostane, če pozabimo na prijatelje?