Piknik v parku

Pa smo ga dočakali! Prvi poletni dan, mislim. Kako le bi ga bilo bolje proslaviti, kot s piknikom v parku? Nikakor! Pa še naši Švedi so na obisku v Ljubljani, ti so pa itak vajeni hoditi s piknika na piknik. Pa imejmo švedski piknik!

Švedski bo samo zato, da se bolj imenitno sliši, pa zaradi balonov, te imajo Švedi kar radi na pikniku...pa, ja no, pa zaradi zvezde piknika - klad kake. Takšnega piknika res še nismo imeli, da bi nekdo prinesel na pol narejeno torto, potem pa kar tam sredi parka, na travi, stepal smetano. Temu se res reče dobra organizacija. Predvsem pa popestritev piknika. Mene je poteza s sveže stepeno smetano navdušila, da ne govorim o tem, kako dobro se je ujela z gozdnimi sadeži in čokoladnim biskvitom. No, da ne dolgovezim, klad kaka je bila, kljub močni konkurenci (predvsem v obliki skutinega zavitka) zmagovalka piknika. Zaradi okusa predvsem pa zaradi imena.

Ko smo ravno pri imenih, če je klad kaka zmagovalka sladic, je bil bulgur zagotovo zmagovalec slanih, oziroma glavnih jedi. Zaradi okusa in ja, prav ste uganili, tudi zaradi imena. Kar se mene tiče, mu lahko rečemo tudi burgundi, vedela bom, o čem govorimo. V kombinaciji z zelenjavo je bil tako slasten, da smo bili vsi veseli, da so ga Šefetovi prinesli v dveh posodicah.

Res dobro, da se je poletje šele začelo. Piknik sezona je odprta, naj bodo sončni dnevi na naši strani, pisane deke in baloni so pripravljeni, jedlnik si bomo pa zmišljevali sproti.

Domači pesto

Balkon imava poln bazilike in peteršilja (no ja, eno korito, v katerem je vsakega pol), kar naju vsak dan zelo navdušuje. Peteršilj se odlično poda tržaški omaki, ki paše k ribam, bazilika pa se najbolje počuti med malim rdečim paradižnikom na eni in kroglico mocarele na drugi strani. Kljub temu je tega toliko, da sproti ne pojeva pa še večje rastline zatirajo manjše, ki so ostale nekje v podrastju tega bujnega gozda.

Peteršilj sva zato nabrala, posušila in dala nasekljanega zmrzniti, da bo vedno pri roki. Bazilika pa je namigovala na domači pesto. Mmm, pesto, obožujem ga! Pa sva se lotila, potrgala sva največje liste bazilike, pripravila česen (beri olupila), indijske oreščke (čisto nič ne de, če niso pinjole), kos parmezana (na sliki manjka, ker sem se nanj šele naknadno spomnila), olivno olje in sol, ki bi jo dodala po potrebi (če parmezan ne bi bil tako slan, kot običajno), pa malo popra, tako, ker ga imava pač rada (čeprav nikjer ne piše, da paše poper v pesto).

Vse naštete sestavine sva zmiksala, da je nastala gosta, pestu (neverjetno, a?) podobna zmes. Ne sprašujte me, koliko je bilo česa, ker ne vem, natančnejše informacije o količinah najdete na kulinaričnih straneh, sama pa sem delala po občutku. Zato je, čisto nepričakovano, mase nastalo kar za tri kozarčke. Juhej! Komaj čakam prvo kosilo v zelenem odtenku.

Ko na morju postaneš lačen...

 Ko na morju postaneš lačen, rabiš lep jasen dan, ki je lahko tudi sončen...

...nekaj drv. Ni treba, da so enakomerno nasekana, bolj važno je, da so suha.

...dober ribji ulov. Lahko naravnost iz morja, če nimaš dovolilnice, volje ali sreče pa veljajo tudi tiste iz bližnje ribarnice ali od lokalnega ribiča.

..nekaj peteršilja, česna, olivnega olja in limoninega soka za tržaško omako. Razen, če si te čudne sorte, da ti vonj po česnu ne ustreza.

Nujno rabiš še žar, tisti pravi, iz opeke in kamna narejen in na drva zakurjen, tisti, katerega ogenj diši daleč naokoli in vonj po ribah mami mimoidoče, tisti, na katerem postane ogenj ravno pravšnji v trenutku, ko ti zmanjka materiala, ki bi ga na njem lahko spekel, pa zaradi tega nisi nič slabe volje.

 Saj se za piko na i posladkaš še s sladoledom, ki se na vročini ravno prav hitro topi.

Kubed

Od nekdaj mi je bilo vsec ime Kubed, zdi se mi, da res lepo zveni. Ko postanek v tej vasici pade v plan poti na morje, je pa sploh super. Zgodaj odrines iz Ljubljane, na osmico v Kubed, kjer nikakor ne dezuje, pac pa termometer na soncu kaze 30 stopinj, se najes, kot se sika, z obrokom za gozdarje in picis dalje proti morju. Juhej, gremo se pocitnice! Ja, ja, kar takole sredi tedna. A ni fino? Meni se zdi super.

Blejski vzorci

Voda, skale, trava in pesek...pa rata čudovit vzorec. Takšen je okoli Blejskega jezera. Obsijan s soncem in ob dnevih, ko se tam ne tare cela Slovenija je res lep. Pot okoli jezera je ravno prav dolga za sprehod v naravi, šest kilometrov res ni neka huda reč. Še posebej, če si sicer vajen prehoditi trideset kilometrov na dan, vsak dan, cel mesec, kajne Dani?

Pa še izgovor imaš za kremšnito, zaradi česar is pravzaprav prišel na Bled. Sama sicer nisem bila nikoli njihova fenica, res ne bi šla zaradi kremšnite na Bled, ampak zadnjič me je pa presenetila. To oranžno, belo, rumeno zloženko sem pojedla z užitkom, tako da so mi očitno tudi kremšnite prirasle k srcu. Ali je pa to zato, ker jih pri Šmonu še vedno znajo narest?

Rumene lubenice

Lubenica me spomni na poletje, takrat jo tudi najraje jem, saj me odžeja in nasiti hkrati. Obožujem jo recimo na plaži, v kopalkah, ko se bašem z njo in kaplja po meni, potem pa lahko skočim v morje in sladkobnih sledi ni več. Skratka, lubenica je top!

Lani sem prvič videla in jedla rumeno lubenico. Nanjo sva naletela sredi Bangkoka, gospod mi ni znal razložiti (ker se nismo znali sporazumeti), kako to, da je rumena, verjetno je pač takšne sorte. Najbrž niso dali v zemljo k semenom mince rumene barvice, da bi se lubenica obarvala rumeno, kot smo si v osnovni šoli barvali jezike. Rumena lubenica je sicer nenavadna, je pa prav tako živih barv in po okusu povsem enaka rdeči. Če še kdaj naletim nanjo, jo bom z veseljem zmazala, sploh v vročem poletnem dnevu.

Vegi popoldne

Mesa ni dobro jesti, ker povzroča spremembo v barvi oči, bohnedaj rdečega, takrat se preoblikujejo še zenice, od paradajza nam zraste nos, če se preveč najemo oreščkov nam lahko leva ritnica pobegne čisto na bok... Skratka, kar naprej poslušamo, kako nekaj ni dobro za nas, enkrat ena hrana, drugič druga. Zlato pravilo pa je, da je treba ohraniti zdravo mero in lahko jemo prav vse. Tako in tako nam telo samo pove, če nam nekaj ne ustreza...če ga potem tudi poslušamo je seveda že druga pesem.

Je pa tudi res, da včasih tudi zagrizenemu mesojedcu paše nekaj povsem drugačnega. Če ne že zaradi novih mešanic okusov, tudi zato, da malce prevetri možgančke, ko je treba pogruntati čisto pravo vegetarijansko kosilo. Tako, z več hodi pa to.

Zadnjič smo se šli prav to, povabila sva pomemben obisk, ki ponavadi razvaja naju, tokrat pa smo vloge zamenjali. Večinoma ne je mesa (sem in tja malo pršuta, mogoče kos klobase, ali biftek, če je res dober, ampak drugače pa ne) zato je bilo treba pogruntati brezmesni meni.

Začeli smo z najino priljubljeno predjedjo: češnjevi paradižnički, mocarela, domača bazilika (utrgana tik pred postrežbo) in domače olivno olje iz Goriških Brd, vse skupaj malo popoprano in posoljeno, po želji tudi pekoče začinjeno. Nato nas je grela česnova juhica, ki vedno paše, čeprav je bil takrat še toplejši del januarja, ko smo lahko v kratkih rokavih posedali na balkonu. Nadaljevali smo s špinačnimi tortelini z gobicami in pisano solato z domačega vrta (ja ja res, sredi januarja smo jedli solato z domačega vrta). V posebno zadovoljstvo nam je bila naslednja jed, v kateri smo kislo zelje polili z bučnim oljem in ga priložili krompirjevemu polpetu z zelenjavo (v našem so bile bučke in korenček, kar je pač pri hiši, naribamo, začinimo in oblikujemo v polpet) in moram reči, da me je ta polpet (do takrat ga še nisem delala, mislim, da niti jedla ne) navdušil. Tako sočen in rahel je bil, da se je v ustih kar topil. Fantastično res! Zelenjavno razvajanje smo zaključili s kvinojo in popečeno zelenjavo (čisto malo popečeno, da še ohrani svojo hrustljavost), ter domačim skutnim zavitkom (še toplim iz pečice). Zavitek je seveda prišel na vrsto šele kasneje, ob kavi, ne skupaj z zelenjavo.

Bilo je res lepo zimsko popoldne, ki ga bomo zagotovo še kdaj ponovili.

Tatarski biftek

Tatarski biftek je ena taka reč, ki je nimaš kar doma, oziroma ga ne kupuješ vsakodnevno. Večinoma se na mizi znajde v okviru kakšnega praznovanja. Od božiča pa tja do novega leta ga torej lahko kar nekajkrat srečamo na toplem kruhu, prej podmazanem z maslom. Hujšanje je namreč prestavljeno na drugo leto, kakopak. Ker je pri nas doma kmalu po novem letu spet praznovanje, tokrat rojstnodnevno, smo imeli spet dober izgovor za mastenje s tatarcem.

Tokrat sem se odločila, da ga naredim sama. Prvič. Ker je bil moj rojstni dan in ker me je zanimalo, kako se ga naredi. Pojma nisem imela, kaj vse naj bi se zmešalo skupaj, da iz kepe dobro zmletega (mesar ga vsaj dvakrat spusti skozi mlinček) surovega mesa prideš do tistega slastnega okusa. Tako sem pri prvi gospe, ki se res dobro znajde v kuhinji dobila recept, druga, prav tako vešča kuharskih vragolij mi je bila pa mentorica.

Šla sem v nabavo, dobila res krasen kos govejega stegna, in smo začeli. No saj, bistvo je v tem, da vse sestavine dobro zmiksaš in jih nato še bolje ročno pregneteš z mesom. Vmes poizkušaš in dodajaš sestavine po potrebi. Vredno je omeniti, da na rumenjake in paradižnik z lahkoto pozabiš, s fileti pa ne gre pretiravati, ker imajo res močan okus. Sama sem v dobro kilo mesa dala dva mala inčuna in je kar trajalo, da je izginil vonj po ribah. Pravzaprav niti ne vem, zakaj bi filete sploh dodajal, če se potem tako boriš, da izgine vonj in okus po njih, ampak okej, če niso bili nekega davnega leta, ko se je prvič pisal recept za tatarski biftek tiskarski škrat, potem naj ostanejo.

Mehki cimetovi piškoti

Za božič si je zaželel cimetove piškote. Če bi mu jih spekla, je rekel, rad bi, da bi tudi stanovanje dišalo po njih. Ah seveda, tudi meni je všeč, kadar stanovanje diši po sveže pečenih piškotih, štrudlju ali potici, da ne poudarjam, kako dobro je, kadar vse te dišave začutijo tudi moje brbončice. Fini so takšni prazniki, ali pa navadne nedelje, saj je vseeno.

Ker se peke piškotov, kaj več od tiste čokoladne klobase iz Kuharice uharice v osnovni šoli in nekaj neuspelih poizkusov, še nisem lotila, se mi je zdelo, da bo pred božičem treba malo povaditi. Pa sem poiskala recept za mehke cimetove piškote in se lotila dela. Bilo je zelo zabavno, peklo se je, dišalo je, valjalo se je in oblikovalo, mazalo z marmelado in na koncu z največjim užitkom pojedlo. Piškoti so bili res neverjetno mehki in slastni. Po tem receptu, kjer dodaš le pol žličke cimeta in deset dek mletih orehov, so bili sicer prej orehovi piškoti, pa kljub temu odlični. Za prvič se mi oprosti tudi to, da nimam modelčkov za izrezovanje lukenj in so mi bili v pomoč kozarci raznih velikosti. Do božiča pa obljubim, da bodo oblike in okus točno takšni, kot morajo biti. Letošnji december bo pa res dišalo!

Istra za gurmane

Rada dobro jem in dobro pijem, načeloma pa to ni na vrhu moje lestvice prioritet. Kljub temu paše kakšen vikend v gurmanskem stilu, sploh če je poleg tega še obsijan s soncem in obdan z morjem. Istro imam že tako in tako rada, ker je zarezana globoko v morje, ker ji piko na i daje Kamenjak in ker se imam tam vedno lepo, na katerem koli koncu se že nahajam. Mogoče malo tudi zato, ker od tam prihaja moja stara mama, bi znalo biti, da me ta Istrijanska kri vleče v tiste kraje povsem nehote.

Kakorkoli že, čez vikend smo se razvajali z gurmanskimi specialitetami Istre in brbončice zalivali z njihovimi vini. Šampanjec za zajtrk, bakalar s tartufi za predjed bogatemu kosilu, ob vsaki jedi drugo vino in vinskih kleti toliko, da na koncu že težko povežeš, katero vino paše h kateri. Malo zaradi vina, malo zaradi množice sodov in informacij. Še dobro, da smo se vmes podali na lov za tartufi, da smo se nadihali svežega zraka in naredili prostor za nove dobrote. Psa sta tartufe sicer našla že pod prvim drevesom, tako da nismo povsem verjeli, da je bila najdba naključna, pa nas hoja po blatnem gozdu vseeno ni spravila v slabo voljo.

Edini kiks bi pripisala predjedi iz školjk na nedeljskem kosilu, ampak to je pač le moje mnenje in moj prefinjeni okus, ki školjk ne prenese. Tokrat sem si dokončno dokazala, da razen kapesant, školjke niso zame. Pač, ne grejo mi po grlu, pa konec. Pa saj, zakaj bi se pravzaprav sploh silila, saj me ribe in hobotnice povsem zadovoljijo.

Obiskali smo tudi butično oljarno v Vodnjanu in takšnega oljčnega olja še nisem okušala. Že natočeno v kozarec je dišalo po sveži, temno zeleni travi in olivah, ki se bohotijo na soncu, dokler ne padejo z oljke. No, tako je dišalo meni. Nato pa smo ga poskusili, mehek okus je pobožal naša usta in zapekel, ko se je olje spustilo po grlu. Neverjetno! Takšnega olja bi z veseljem vsako jutro spila malo kavno žličko, kolikor je potrebno, da blagodejno vpliva za naše zdravje. Kupila ga nisem, ker so za 2,5 dcl olja računali deset evrov. Že res, da je bilo dobro, vendar štirideset evrov za lilter olja?

Lep sončen vikend je za nami, ki ga bo nekoč treba ponoviti, saj bi se tudi v Rovinjski dizajnerski hotel Lone z veseljem še kdaj vrnila. Ena noč je bila občutno premalo ob vsej njihovi bogati ponudbi.

Popoldanski slow food

No, pa smo se le uspeli uskladiti in dogovoriti za popoldansko druženje, ki ni le kavica, pač pa kosilo. Zamislila sva si pester meni, ki dokazuje, da sva se tudi midva veselila tega popoldneva in ga vzela čisto zares. Idej je bilo še veliko več, ampak nekje se je treba ustaviti in izbrala sva sedem hodov. Kakopak.

Že dobrodošlica je navdušila...Šampanjec fruit of the loom, kjer se mehurčki polupčkajo s svežim ananasovim in pomarančni sokom, ter metinimi listi. Nadaljevali smo s kolutkom sušija za okus, ki nas je hitro odnesel naprej do gratinirane kapesante, mmm. Za piko na i morskim predjedem smo brbončiče obarvali v črno...rižoto.

Od morja smo se poslovili z načilirano čičeriko, ki smo jo vso pekočo zalotili v objemu s karijevimi listi in čebulo. Da čili četrte stopnje pekočinske jakostne lestvice (al kakorkoli se tej lestvici že reče) ni kar tako smo hitro občutili na svojih sinusih. Lepo nas je prepihalo in nam prečistilo dihalne poti. Še dobro, saj smo nadaljevali s sezonsko obarvanim krožnikom, z velikanskimi tortelini, polnjenimi s tartufi in preliti z omako pokljuških jurčkov. Res slastno! Zadnja in glavna jed pa je bila ajdova kaša z jurčki (tudi pokljuškimi) in govejo klobaso, ter solato z domačega vrta.

Lepo smo se mastili, čisto počasi, pridno tudi zalivali, najprej z belim, nato z rdečim vinom, kot se zagre. Brez sladice ju nisva mogla spustiti domov in čokoladno pesna torta je požela prav toliko hvale, kot vse prej. Res je dobra, pa še polna železa, da bo kri takšna, kot je treba. Lepo je, kadar se zgodi takšno popoldne, vse pade na svoje mesto in z nasmehom na ustih se potopiš v sanjski svet.
...Za tistih nekaj uric, ko te sredi noči alarm vrže pokonci in oznani, da bo treba na telovadbo, ampak to je že nova zgodba.

Gobani

Meso je belo, pod kozico klobuka rjavkasto, prijetnega vonja in okusa, v visinskem gozdu redko crvivo. To je Jesenski goban ali po domace jurcek. Najboljsi je, kadar jih naberes polno kosaro, da jih lahko jes za zajtrk z jajci, popoldansko malico kot karpaco in zvecer z ajdovo kaso, cel kup jih namocis pa se v kis in postavis na varno v mrzlo klet. Vsak kozarcek je vreden vec, kot najvecja palica zlata, saj vsak koscek na svoj sluzasti nacin pozgecka brboncice in te spomni na lepo toplo in soncno jesen. Lahko tudi na meglen dan, kot je bil danasnji. Samo midva in gozd poln jesenskih gobanov, to je to!

Miriše na ribu

Na zadnji poletni dan, na tak dan, ko je zvečer že jesen, najbolj pašejo ribe. No ja, vsaj nama so. Ampak kje jih dobiti v nedeljo popoldan? Ja seveda, restavracija Valentin ob tržnici na Vodnikovem trgu ima bogato izbiro. Izbrala sva dve oradi in dve kapesanti za predjed in komaj čakala, da prideva domov in vse skupaj vrževa na ogenj. Kapesante in paradižnik za predjed, pa oradi s krompirčkom in zeleno solato za glavno. Takšno kosilo, lepo obsijano s soncem, bi lahko imela vsak dan. Če bi bilo še s pogledom na morje, podpišem takoj. Napokala sva se vseh teh dobrot in že sanjala, kako bova naslednjič spekla kar tisto kilsko orado, ki se je bohotila za vitrino v Valentinu.

Poletje se je zaključilo v stilu, saj veste, vsako leto ima Vlado Kreslin zaključni koncert v Križankah, tam nekje konec avgusta. No, tokrat sva ga ujela na Kongresnem trgu, v okviru Eurobaketa. Kreslina je v štartu zaskrbelo, da ni mogoče že predolgo na sceni, ali bohnedaj prestar, ker je celotno publiko poznal po imenih, pa se je trg vseeno napolnil in s tisto črno kitaro nas je popeljal v jesen. Na svetu je res še kar nekaj taki ljudi, ki se jih človek razveseli, jaz sem se Kreslina na odru, recimo.

Ostrige

Wikipedia pravi:
Ostriga je skupno ime za več nesorodnih skupin školjk. Živijo v plitvih obalnih morjih po vsem svetu. Lupina je z notranje strani obdana z biserno matico. Biserna matica lahko popolnoma obdaja tujke in tako tvori bisere. Ostrige praviloma jemo surove z malo limoninega soka in so danes cenjena delikatesa. Vsebujejo vitamine A, B1 in B2 ter magnezij, cink, kalcij, fosfor in jodid. V 20. stoletju so bile školjke v Angliji hrana revnih ljudi. Zaradi povečanega onesnaženja morij in izumiranja školjk je ta možnost odpadla. Zaradi povečanega povpraševanja in majhne ponudbe so cene ostrig narasle.

Nisem ravno oboževalka školjk. Nobenih. Okej no, kapesante imam rada, jasno, če so pa najdražje, vse ostale pa tudi, če takoj izumrejo. Me je pa že dlje časa mikalo poskusit ostrige, da vidim čemu so tako cenjene. Pa mi jih je nabral (ta je res keeper no, vam povem). Je reku, ni problema, jih grem iskat pa jih bova pojedla, pa je pljunil v masko in bil čez petnajst minut nazaj s polnimi hlačami ostrig. "Poglej kok so lepe!" Hm, kaj pa vem no, na zunaj so kar nagravžne, tako da sem upala, da me pogled na vsebino prepriča, pa je bilo še slabše. Uf uf, a tole bova zdej jedla? Ja okej no, limona, deci belega pa kos kruha zame, če bo treba kaj porinit dol. Nič ne rečem, ambient je bil vrhunski, kar na plaži jih je napojil z limoninim sokom in mi jih postregel. Boljše terase s pogledom na morje ne najdeš nikjer, ta je bila pravzaprav kar terasa v morju, res top. Pa sem počepnila, se namrgodila in jo posrkala. Ufffff, kot res gost slulzast smrkelj z vonjem po morju. Krasno res. Jasno sem si pomagala s kruhom in požirkom vina, da je šlo lažje dol. No saj, če povem čisto po pravici, se mi zdi, da niti ni imela nekega posebenga okusa, pač po školjkah, ki jih tako in tako ne maram kej preveč in po gostem sluzastem smrklju, ja, po tem tudi. Pojest sem morala vse štiri, ki so bile zame, on štiri in jaz štiri. Sem si rekla, okej, če se že gremo to, jih pa bom. Slurrrrrp sem posrkala eno za drugo.

Kaj naj rečem, če me želite razveseliti s hrano, me raje peljite na telečjo pečenko in tenstan krompir. Res, prsežem. Pa veliko skledo motovilca. Če je energija prava in kemija taka, kot je treba, je tudi krompir afrodiziak, brez skrbi. Tele ostrige niso naboja prav nič ojačale. No ja, razen, če je že tako visok, da se ga ne da, samo pustimo to za drugič, mami tud bere.

Mimogrede, ste opazili čebelico?

Fige

Fige bi jedla. Če bi se dalo, najraje kar direkt z drevesa, pa magar ob kakšni prašni cesti ne daleč od morja. Zdrave so baje zelo, da o tem, kok so dobre sploh ne zgubljam besed. Že res, da mal čudno zgledajo, kadar jih daš na pol, da bi si ogledal njihovo notranjot, zato se je treba ves čas zavedati, da videz velikokrat vara in v slastni sadež raje ugrizniti, kot si ga ogledovati. Ali se z njim vsaj pogovoriti, aja ne, to se lahko z ljudmi, s tistimi, ki ti na prvi pogled niso ravno simpatični oz. bi lahko brez zadržkov rekli, da so čudni. Kaj bi se šele iz njih pocedilo, če bi zagrizli v njihovo osebnost?

Lisičke z jajci

Prejšnji vikend sva bla spet v hribih. Fino se je mal umaknit iz Ljubljane, sploh v teh res vročih poletnih dneh, ki jih imam sicer zelo rada. Poleti mora bit vroče, pa pika, itak je pa že skoraj avgust. Kaj pa to no?! Kakorkoli že, bila sva v hribih, kjer je bilo prijetnih petindvajset. Tokrat nisem rabila toliko spanca, kot prejšni vikend, zato sva lahko zavzela višji okoliški hrib. Super je bilo, po dolgem času sem spet ugledala najvišje slovenske vrhove, in to z vrha, na katerem sva bila čisto sama, kar se tudi ne zgodi prav pogosto. Na Triglavu se jih je najbrž gnetlo (dan je bil že tak), Veliki Draški vrh pa je bil rezerviran samo za naju. Poezija.

Prav na začetku poti, ko se hitro in strmo poženeš v klanec, ki ti požene utrip srca, sva ob poti ugledala male rumene fleke. Je to mogoče? So res? Jaaaaa, lisičke so naju prišle pozdravit kar na pot. Juhuhu! Imava nož? Imava vrečko? Nimava. Pa nič ne de, sva se znašla, v sili je v vsakem malo Magajverja. Nabrala sva dobre pol kile lisičk, jih nekaj pustila za seme, nato pa sva se pol poti pogovarjala o slastnih receptih, ki nama bodo podražili brbončice. Še dobro, da sva imela malico sabo, drugače bi težko dočakala tole slastno predjed.

Roštilj je zakuril kar na vrtu, kaj pa, če je bilo pa tako prijetno. Česen z vrta, peteršilj z balkona, lisičke iz gozda in čudežna lidlova jajca s podvema rumenjakoma. Ck-ck in kosilo je bilo pripravljeno. In veste kaj? To so bile najboljše lisičke vseh časov. Pa še prve letošnje. Se že veselim obilnih padavin in vseh gob, ki naju bodo še klicale v gozd.

Gozdna jagoda (Fragaria vesca)

Po latinskem imenu sodeč, ji ne bi nikoli prisodila takšne sladkobe.Vešče se mi še nikoli niso zdele prikupne, še manj pa slastne. Gozdne jagode pa se uvrščajo visoko na lestvico meni najljubših sadežev. Če bi me poslali v gozd po jogurtov lonček gozdnih jagod, bi se verjetno po desetih urah vrnila s praznim in popolnoma rdeča okoli ust, z izgovorom, da jih ni bilo nič, reeeees neeee nooooo.

Res so dobre in zadnjič sem se jih najedla za kar nekaj let nazaj. Reve uboge so popolnoma brez zaščitne barve, takole lepo se svetijo iz vsega tistega zelenja. Varne so samo pred tistimi z barvno slepoto, vsi ostali jih ugledamo s prostim očesom. Tako nekako kot lisičke med gobami. Te tudi najdem (kadar so, seveda), za razliko od jurčkov in ostalih gob. No ja, tudi marele mi ne uidejo, kako bi le, če pa plešejo v tistem svojem kratkem krilu, na eni dolgi vitki nogi dvajset centimetrov od tal. Mmm komaj čakam gobarsko sezono. Toplo je dovolj, le še nekaj več dežja rabimo, pa bo. Ja, tudi dež je za nekaj dober. Pa še s tistih jagod, ki rastejo tik ob cesti spere ves prah, da jih lahko jemo kar tam, kjer rastejo. Te so tako in tako najboljše.

Full monty naked chef

Imam prijatelja, ki zelo rad kuha. Ponavadi kuha za manjšo družbo, pri sebi ali komu drugemu doma, kjer si na koncu vedno oblizujemo prste in strgamo lonce, da le ne bi šel noben grižljaj v smeti. Povedal nam je, da si že nekaj časa želi kuhati za večjo skupino ljudi, v čisto pravi gostilniški kuhinji in ker je treba dobre ideje uresničiti, smo izvedli Full monty naked chef (kot se običajno na teh kuharijah poimenuje) kuharsko popoldne.
Vsi imamo že dovolj zime, zato smo brbončice razveseljevali z morskimi sadeži, pili Tinto de verano in sanjali o poletnih pobegih na morje. Bilo je zabavno in zelo slastno druženje in zagotovo ga bomo ponovili.

Tajska - Koh Lanta

Tale juhca je pa za mami (no pa za vse, ki radi kuhajo in dobr jejo tud). Not spicy glass noodle soup with chicken, vegetables and tofu. Uau! Ogromna skleda juhe, ki res ni goveja, sam je bla pa tud izvrstna. Sam mal za sline pocedit. Mljaca.

Takole se pa konča post

Fajn teden je za mano. Na ven sicer ni bilo videti, pa čutiti tudi ne, na noter sem se pa verjetno prepucala. Toliko tekočine že mora pregnati vse strupe iz telesa, če ne vnašaš novih. Super reč je post, telo se spočije, zame je pa zanimiva izkušnja, še kdaj se ga lotim.
Malo tudi zaradi prvih dni po postu. Mmm, ja ja, to je tisto, zaradi česar je treba na post, da si lahko po njem privoščiš tak lep prehod nazaj na "normalno" hrano. Vikend je minil v morskem duhu, razni ribji namazi, kapesante, dagnje, kozice, sardelce mmm, vrhunsko. Prav res, vr-hun-sko! Se naješ, pa veš, da ješ same dobre stvari, zdrave, neškodljive, polne vitaminov in hkrati še zelo slastne. Še zdaj se mi pocedijo sline, ko pomislim na vroče mesnate kapesante, pa na ribji piknik na balkonu, pa na lososov namaz, pa na.....eh, na vse, kar se je v teh dveh dneh zvrstilo. Mljaca, js pravim. Fino je, če si lahko konec novembra, praktično v kratkih rokavih, na balkonu sredi Ljubljane, pričaraš morsko vzdušje. Res imam rada morje in vse, kar je povezanega z njim. Nekoč se preselim tja. Zagotovo.
Do takrat pa samo ena poletna http://www.youtube.com/watch?v=_colc4hU3nM.