Včeraj je bil praznik tistih, ki jih ni več med nami, no, vsaj ne na tak način, da bi jih lahko videli in se z njimi pogovarjali. Običaj je, da se na ta dan zbere družina in obišče bližnje in daljne grobove. Na britof se gre seveda lahko kateri koli dan v letu, vendar ob naših polnih urnikih največkrat kar malo pozabimo na to. Zato se mi zdi, da je ta dan kar na mestu, za vse tiste, ki se tudi tekom leta večkrat spomnijo na tiste, ki jih ni več, le do pokopališča se ne odpravijo, pa naj gredo vsaj na ta en dan v letu. Ni treba, da je to ravno prvega, se pa takrat zagotovo spomnijo, da bi šli lahko prižgat svečko, pa se tja odpravijo v enem od bližnjih dni. Sama se tistih, ki jih ni več, spomnim večkrat, na britof pa, priznam, tudi ne grem prav pogosto. Najbrž tudi zato, ker vem, da našedva poskrbita za to, da je pesek vedno lep, da grob krasi sveže cvetje in da tam vedno gori svečka. Tako pač to gre, urejanje grobov se prenaša iz roda v rod. Dokler bo tako, se bom vseh, ki so že na drugem bregu spominjala v zgodbah in jim svečko prižigala v mislih. Nikoli jih ne bom pozabila, niti tistih ne, ki jih sploh poznala nisem, ker so odšli že davno pred mojim časom. Vsi živijo v zgodbah in naj le ostane tako. Me zanima, kakšna zgodba bo ostala za mano?
Ni komentarjev:
Objavite komentar