Lisičke z jajci

Prejšnji vikend sva bla spet v hribih. Fino se je mal umaknit iz Ljubljane, sploh v teh res vročih poletnih dneh, ki jih imam sicer zelo rada. Poleti mora bit vroče, pa pika, itak je pa že skoraj avgust. Kaj pa to no?! Kakorkoli že, bila sva v hribih, kjer je bilo prijetnih petindvajset. Tokrat nisem rabila toliko spanca, kot prejšni vikend, zato sva lahko zavzela višji okoliški hrib. Super je bilo, po dolgem času sem spet ugledala najvišje slovenske vrhove, in to z vrha, na katerem sva bila čisto sama, kar se tudi ne zgodi prav pogosto. Na Triglavu se jih je najbrž gnetlo (dan je bil že tak), Veliki Draški vrh pa je bil rezerviran samo za naju. Poezija.

Prav na začetku poti, ko se hitro in strmo poženeš v klanec, ki ti požene utrip srca, sva ob poti ugledala male rumene fleke. Je to mogoče? So res? Jaaaaa, lisičke so naju prišle pozdravit kar na pot. Juhuhu! Imava nož? Imava vrečko? Nimava. Pa nič ne de, sva se znašla, v sili je v vsakem malo Magajverja. Nabrala sva dobre pol kile lisičk, jih nekaj pustila za seme, nato pa sva se pol poti pogovarjala o slastnih receptih, ki nama bodo podražili brbončice. Še dobro, da sva imela malico sabo, drugače bi težko dočakala tole slastno predjed.

Roštilj je zakuril kar na vrtu, kaj pa, če je bilo pa tako prijetno. Česen z vrta, peteršilj z balkona, lisičke iz gozda in čudežna lidlova jajca s podvema rumenjakoma. Ck-ck in kosilo je bilo pripravljeno. In veste kaj? To so bile najboljše lisičke vseh časov. Pa še prve letošnje. Se že veselim obilnih padavin in vseh gob, ki naju bodo še klicale v gozd.