Grem po gobe, pa bo, kar bo.

Tale košara je še od lanskega leta. Žal. Rada bi že okusila slastne pohane marele, pa mi še niso prekrižale poti. Že res, da jih še nisem šla nabirat, v mestu pa ne rastejo, ampak ponavadi mi je prvo rundo, tisto najbolj pomembno za dušo privezat, kdo prinesel. Letos je pa cel fejsbuk poln jurčkov, z marelami se pa še nihče ne hvali.
Kar se mene tiče, lahko tako tudi ostane, z lahkoto sem prva, ki bom objavila polno dnevno sobo marel, pa tudi, če jih celo popoldne paniram in zmrzujem. Uf, se mi sline cedijo že ob sami misli na to. Soboto sva določla za gobarski izlet, kam greva, še ne veva, ampak nekam v gozd zagotovo, glede na to, da v mestu ne rastejo. Košara je pripravljena, nožič tudi, vreme bo baje pravo, še gojzarje natakneva in brez marele po marele. Brez skrbi, če bo bera dobra, bo tudi kakšna fotka.