Iz Bangkoka v Batambang

Danes je ponedeljek in treba je vstat za v sluzbo...no ja no, to ravno ne, je bilo pa treba prav tako zgodaj vstati (beri 6.30), ker sva imela bus do meje s Kambodzo. Neverjetno smo res prispeli skoraj v stirih urah, kot so napovedali. Potem se je pa zacelo...

To se je pravzaprav ze nekaj sto metrov pred mejo, ko smo se ustavili kar nekje in je uglajeni gospod prisel po tri fante iz nasega kombija, ces da grejo z njim naprej, ker imajo karto samo do meje in ne do Siem Reapa. Fantje se niso dali, saj gospodu, kljub uglajenosti in zelo prepricljivemu nastopu niso verjeli. Pomagalo je tudi to, da so jih na Tajskem ze vsaj dvakrat skusalo takole, po domace, nategniti. Se dobro, da si za potegavscino niso izbrali naju, ki sva imela karto prav tako le do meje. Najbrz bi sla  njim v drugo prevozno sredstvo in doplacala za tistih nekaj metrov do meje.
Tam je tako in tako spet cel kup 'navihancev'. Prepricujejo te, da je meja zaprta, da ti oni lahlo uredijo vizo veliko hitreje, zanima jih, rabis prevoz in podobno. Pravzaprav skusajo narediti prav vse tako, kot pise v Lonely planetu. Jasno se jim nisva pustila. Izhod iz Tajske je po tem, ko so nasli Slovenijo na svojem seznamu, sel gladko, vizo sva dobila ekspresno hitro, vendar je bilo treba poleg 20 $ placati se 100 bahtov, najbrz za pivo, potem sva se pa postavila v vrsto, kjer ti postemljajo se potni list. Jep, kljub stirim operativcem ta postopek vzame kaksno uro. Vecini so vzeli se prstne odtise, nama jih ni bilo treba dati. Kdo bi vedel zakaj... Medtem, ko cakas na vstop v Kambodzo, lahko opazujes lokalce pri preckanju meje, s kolesi, motorji, vozovi, prevoznimi sredstvi, ki jim ne znam dolocit imena in na vsakem z nase razmere absolutno prevec ljudi. Pri njih pa je pravilo to, da morajo deset metrov pred rampo vsi z vozila, ga riniti cez, nato pa se lahko spet odpeljejo. Vsi, praviloma brez izjeme. Tudi pet clanska druzina z dvema majhnima otrokoma in babico na skuterju recimo. Najbrz skrbijo za to, da jim ne odrevenijo noge na predolgi voznji.

Takoj po vstopu v Kambodzo, kjer veljajo vse okokiske valute poleg dolarja seveda, sva se zavedno pustila nategniti. Jah, sva ja. Ko si cel dan na poti, se jim vcasih malo tudi pustis. S free shuttel busom so nas odpeljali na avtobusno postajo, kjer sva placala 10$ za bus do Batanbanga. Tudi to je opisano v LP, ce bi vzla taxi, bi placala pol manj, ce bi z nahrbtniki sama iskala prevoz po Poi petu (polpet po nase), bi z veliko srece placala se pol manj. Ker moras biti pa vcasi malo komot in podpreti lokalni kriminal, sva sla z njihovim super deluxe busom. Heh, ce verjames... In zdej imam dve uri in p cas, da napisem tale blog, ki sem tudi ga. Nikakor ni najslabsa voznja v mojem zivljenju, ceprav imam sedez nagnjen naprej, kot ga ima prenekatera priletna gospa v svojem avtomobilu (saj veste, tako da ji vzvratno ogledalo sluzi zgolj kot dekoracija brez uporabne vrednosti, saj ga s svojega polozaja niti vidi ne, kaj sele, da bi ji kazal dogajanje za njo).
Na kratko, welcome to Cambodia, we wish you a pleasant stay. Angkor pivo sva ze poskusila in priznam, da je bilo dobro.