Čiliji

Z zimo, oziroma pozno jesenjo, je tudi balkonski vrtiček dočakal svoj konec. Limone, rožmarin in nekaj bazilike sva skrila v stanovanje, ostalo pa požela. Čiliji so si vzeli veliko časa za rast, na koncu pa lepo presenetili...no ja, pri presenečenju so imeli nekaj pomoči, pa vendarle.

Med počitnicami na drugem koncu sveta, sta našedva skrbela za najin balkonski vrtiček in priznam, da jima nisva dala lahke naloge. Kar naprej sva ju spraševala, če so čiliji že kaj zrastli, če že rdečijo, jima po spremljanju vremenske napovedi, svetovala, naj jih umakneta v stanovanje, če bi postalo na balkonu premrzlo, skratka, verjetno sta imela v teh treh tednih več dela z najinimi čiliji, kot s celotnim vrtičkom pred hišo. Pa se vseeno nista nič pritoževala, čiliji pa so pod njunim budnim očesom zelo lepo napredovali. Lahko bi se reklo, da kar malo nepričakovano.

Ko sva prišla domov, naju je vrglo na rit. Čiliji so res presenetili, nekaj je bilo še zelenih, nekaj pa tako lepo rdečih, da sva čutila, kako pečejo, že samo ob pogledu nanje. Wow! Res sva bila presenečena, niti nisva vedela, da sva posejala toliko različnih sort.

No...pa se je izkazalo, da v tem grmu poleg čilijev, tiči tudi zajec, ker sta našedva le preveč spraševala, kakšni so se nama zdeli čiliji, pa če so dovolj rdeči in če so nama všeč...dokler se nista začela od smeha valjati po tleh in nama med krohotanjem in špricanjem solz priznala, da sta rdeče čilije kupila in jih PRIVEZALA na veje. Privezala na veje ja, prav ste prebrali. In midva nisva nič opazila, pač pa še celo potežkala sadež in določila, da ga še nekaj časa pustiva rasti, da še malo pordeči. Kakorkoli že, najini so res da še zeleni, pečejo pa veliko bolj, kot tile podtaknjeni rdeči domišljavci.