Bitka na Golovcu

Dolgo me ni bilo na Golovcu, kar naprej je bilo nekaj, da sprehod ni prišel v poštev...do prejšnjega petka, ko sva se končno spet lahko zapodila v gozd. Gozd ja. Včasih res gost gozd, danes pa le še njegova bleda senca. Vse je bilo podrto. Vse! Kamor seže pogled, drevesa ležijo, nekatera izruvana, druga podrta, tretja razcefrana, ga ni drevesa, ki ne bi imel odlomljene vsaj ene vejice. Opustošenje po bitki je grozovito.

Ker je treba najprej oskrbeti ceste in poti, ki vodijo do krajev, kjer ljudje živijo, bomo na Golovcu še nekaj časa plezali čez, pod in okoli podrtih dreves. Nekje je plaz odnesel kar cel kos poti in verjetno bo za vselej treba poiskati obhod.

V toplem popoldanskem soncu je bil gozd poln optimizma in nam vsake toliko ponudil še svoje srce, pa čeprav iz kamna. Na njem je mrgolelo ljudi, ki so se težko prebijali čezenj in ustvarjali nove poti, vsem pa je iz oči sijala ljubezen do griča, groza nad njegovim opustošenjem in želja po njegovi ureditvi. Zaradi ljudi, ki ga imamo radi, si bo Golovec zagotovo kmalu opomogel. In s pomočjo gozdarjev, ki bodo prišli in pospravili podrta drevesa, očistili poti in gozd naredili spet varen.

Do takrat pa bomo občudovali čudovite sončne zahode, ujete med podrta drevesa.