Je pa tudi res, da včasih tudi zagrizenemu mesojedcu paše nekaj povsem drugačnega. Če ne že zaradi novih mešanic okusov, tudi zato, da malce prevetri možgančke, ko je treba pogruntati čisto pravo vegetarijansko kosilo. Tako, z več hodi pa to.
Zadnjič smo se šli prav to, povabila sva pomemben obisk, ki ponavadi razvaja naju, tokrat pa smo vloge zamenjali. Večinoma ne je mesa (sem in tja malo pršuta, mogoče kos klobase, ali biftek, če je res dober, ampak drugače pa ne) zato je bilo treba pogruntati brezmesni meni.
Začeli smo z najino priljubljeno predjedjo: češnjevi paradižnički, mocarela, domača bazilika (utrgana tik pred postrežbo) in domače olivno olje iz Goriških Brd, vse skupaj malo popoprano in posoljeno, po želji tudi pekoče začinjeno. Nato nas je grela česnova juhica, ki vedno paše, čeprav je bil takrat še toplejši del januarja, ko smo lahko v kratkih rokavih posedali na balkonu. Nadaljevali smo s špinačnimi tortelini z gobicami in pisano solato z domačega vrta (ja ja res, sredi januarja smo jedli solato z domačega vrta). V posebno zadovoljstvo nam je bila naslednja jed, v kateri smo kislo zelje polili z bučnim oljem in ga priložili krompirjevemu polpetu z zelenjavo (v našem so bile bučke in korenček, kar je pač pri hiši, naribamo, začinimo in oblikujemo v polpet) in moram reči, da me je ta polpet (do takrat ga še nisem delala, mislim, da niti jedla ne) navdušil. Tako sočen in rahel je bil, da se je v ustih kar topil. Fantastično res! Zelenjavno razvajanje smo zaključili s kvinojo in popečeno zelenjavo (čisto malo popečeno, da še ohrani svojo hrustljavost), ter domačim skutnim zavitkom (še toplim iz pečice). Zavitek je seveda prišel na vrsto šele kasneje, ob kavi, ne skupaj z zelenjavo.
Bilo je res lepo zimsko popoldne, ki ga bomo zagotovo še kdaj ponovili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar