Petinšestdeset let

Ne poznam ju še zelo dolgo, vendar sta mi že dodobra prirasla k srcu. Konec koncev, brez njiju tudi njega ne bi bilo in moje življenje bi se vrtelo v čisto drugo smer. Rada grem na obisk, kjer gospod z navihanim pogledom pripoveduje kakšno novo zgodbo, gospa z iskrenim nasmehom pa kakšno iz preteklih let. Všeč sta mi, ker vem, da se imata že dolgo in še vedno zelo zelo rada, da sta v življenju doživela veliko lepega in prav tako grdega, pa to ni omajalo njunih temeljev in rada poklepetam z njima, ker žar v njunih očeh gori tako močno, kot nekoč.

Danes praznujeta safirno obletnico poroke, kot jo imenujejo angleži, po naše - petinšestdeset let! Uau, to pa je dosežek! Koliko kompromisov je bilo sklenjenih v teh letih, koliko solz pretočenih pa koliko doživetij in smeha in dobre volje, koliko izletov in kosil, pa garanja, koliko objemov in poljubov, jutranjih kav pa slovesov in dobrodošlic, koliko je bilo vseh lepih trenutkov, ki sta jih skupaj doživela in se jih zdaj skupaj spominjata.

Nekje sem prebrala, da najbolj romantična zgodba vseh časov nista Romeo in Julija, ki sta skupaj umrla, pač pa babica in dedek, ki sta se skupaj postarala. Bravo babi in dedo, čestitam vama in želim vse lepo.