Tam, kjer se morje dotika neba

Fino bi bilo, če bi vam lahko povedala, da zato tako dolgo ni bilo nobenega zapisa, ker sem uživala na morski obali in vsak večer zrla v čudovite sončne zahode. No, pa temu ni tako. Prav pridno sem bila v Ljubljani in hodila v službo, pa še malo sem in tja. S skokom v morje je že zelo slabo kazalo, ko je prav na zadnji majski vikend nekaj odpadlo in sva lahko šibnila tja, na konec Istre.

Kakšna je vremenska napoved? Kaj me briga, na morju tako in tako nikoli ne dežuje, še posebej, če imaš sonce vedno s seboj. Vikend sva si še malo podaljšala in ga res spremenila v male počitnice. Poezija, vam rečem. Včasih je res treba vse spustiti iz rok in se odpraviti tja, kjer se morje dotika neba in zvečer zacvrči, ko sonce pade vanj, včasih je lepše poslušati zvoke narave, od tistih umetnih, ki nas obdajajo doma od jutra do večera, včasih paše biti nekje, kjer kopalnici ne vidiš konca in je kuhinja brez strehe. Tam nastajajo nova prijateljstva in se pišejo zanimive zgodbe.

Včasih je en vikend tako poln, da se ti zdi, da si bil na morju ves mesec.