Vcasih je tudi oblacno...

V hribih je najlepse, kadar je lepo soncno in se nam z vrhov odpira pogled na okoliske vrhove ali v dolino, odvisno od tega, kje stojimo. Ampak vcasih se tudi nad hribe spusti megla ali oblaki, pravzaprav ne vem, kdaj govorimo o oblaku in kdaj o megli v hribih, kaksna je razlika, kako ju locimo? To bo vsekakor treba raziskati, ce se ne bo javil noben vremenar. Skratka, vcasih je tudi v hribih tako, da vidis le korak pred sabo in bi lahko celo zgresil pot, ce je ne bi dobro poznal, pa se meni kljub temu zdijo magicni. Lepa so drevesa, zavita v skrivnostno tancico, sledovi zivali, ki so brez zvoka tekle cez zasnezeno poljano, zrak je prav gotovo tudi v oblaku bolj svez kot v dolini, v hribih je preprosto fino. Sploh ce te nekje caka koca z vroco pecjo in slastnimi dobrotami, ki cakajo, da poskacejo v lonec za vecerjo. Mmm ze disi, moram sibat, v hribih je tako in tako najlepse brez tehnikalij, samo jaz in on in prasketanje v peci.