Klepet ob kavici

Ze vse zivljenje je isto, najprej ima mama rojstni dan, pet dni kasneje ga imam jaz. Vcasih smo najina rojstna dneva praznovali pri njej doma, ona je skuhala, zbrala se je vsa druzina, odrasli so klepetali, otroci smo se igrali... Kasneje mama ni vec kuhala, pac pa je kuhala njena hci, moja mama in hisa je bila spet polna smeha. Cez cas smo se odlocili, da je najbolje, ce gremo kar v gostilno, naj skuhajo drugi, mi se bomo pa zabavali. In smo se, vrsto let so bila nasa rojstnodnevna druzenja polna smeha in dobre volje.
Zdaj je mama v domu, kuha ze dolgo ne vec, v gostilni pa tudi ze nekaj casa ni bila. Se vedno ima pa rojstni dan in jaz prav tako. Meni sicer pomeni veliko vec, kot njej, ki v zadnjih letih nanj kar pozabi. Obiskala sem jo v domu, sli sva na kavico in klepetali. Klepetali o vsem mogocem, o kaksni temi tudi po veckrat, da sva jo bolj urtrdili. Tudi na rojstni dan sva vmes veckrat pozabili in se ga nato spet spomnili. Leta mami ne pomenijo nic, ne ve, koliko je to 85, ona ve le, kako se pocuti in pravi, da je vesela, ker sedi z mano na kavici. Meni je bilo pa vsec, ko mi je na vprasanje, ce ve, koliko sem jaz stara, odgovorila, da sem se mlada, zelo mlada. Fino, tocno tako se tudi pocutim.
Kaj pa so to leta, tista na koledarju mislim? Stejejo tista, ki so v nasem srcu. Tista lahko z velikimi kolicinami smeha in dobre volje prav lepo usmerjamo, da so ves cas navihana in da dobro voljo sirijo se na druge. Tudi mama se zna nasmejati, vcasih zato, ker se naleze od mene, vcasih zaradi koga drugega, vcasih pa zaradi lastne navihanosti. Bi rekla, da se v petinosemdesetih letih nabere kar nekaj navihanosti.